Sodobna hiša ni le hiša z ravno streho

»Nekaj časa je veljalo, da je sodobna le hiša z ravno streho. Tako nekoč enotno urejena naselja dobivajo 'golobnjake', ki s svojo pojavnostjo spodbujajo k še večji oblikovni neenotnosti in neurejenosti. V slovenskem prostoru je dvokapna streha smiselna zaradi podnebnih razmer – snega, vročih poletij –, pa tudi zaradi topografskih značilnosti slovenske pokrajine, ki se ji s svojo obliko najbolj približa,« je povzela Maja Ivanič, direktorica Galerije Dessa. Na njihovi aktualni razstavi 11 x ena podeželska dvokapnica 2014–2022 izpostavljajo enajst arhitekturnih odgovorov o sodobnem bivanju na podeželju.

Po besedah sogovornice arhitektke Maje Ivanič sodobnosti ne gre iskati v obliki, temveč v pametni zasnovi in vsebini. Sodobna in kakovostno zasnovana hiša razume in spoštuje lokalni kontekst, je premišljeno postavljena v prostor, izkorišča naravne danosti in zato porabi čim manj proizvedene energije.

Dvokapna streha je smiselna, saj napušč že daje potrebno senco, varuje fasado pred dežjem, ščiti pred snežnimi zameti in podobno, poleg tega pa je v hišah z dvokapno streho mnogo lažje uravnavati temperaturne razlike kot v tistih z ravno streho.

»Hiše, ki smo jih uvrstili na razstavo, izpolnjujejo prej omenjene kriterije, so skladne z ožjim in širšim kontekstom, omogočajo sodoben način bivanja, upoštevajo želje naročnikov, so naravno prezračevane in osvetljene in tudi sicer zadostujejo kriterijem pametne trajnosti, predvsem pa niso predimenzionirane … V izbor je bilo uvrščenih mnogo več hiš, kot jih je predstavljenih na razstavi. A smo v finalni izbor dodali še en kriterij – klasične lepe proporce hiše, ustrezno razmerje med dolžino, globino in višino hiše, razmerje med stavbnim volumnom in dvokapno streho,« je povzela argumente, ki so izluščili najbolj zgledne. Prav proporci so namreč najbolj odločilni, da je hiša videti tudi skladna.

Kot arhitektka bodočim investitorjem svetuje, naj bodo pri gradnji svoje hiše raje zadržani, naj ne poskušajo izstopati z obliko ali barvami, temveč naj raje prepoznajo kakovostne elemente tamkajšnjega okolja in se jim poskušajo približati. Opominja tudi, da besede trajnostno ne smemo razumeti le kot ustrezne debeline izolacije in večslojnih okenskih zasteklitev, ampak predvsem kot čim manjše oziroma čim bolj zadržane posege v okolje.

Enovita podoba naselja pomeni, da je okolje urejeno, urejenost pa vsem zagotavlja boljše počutje ter tudi veča ceno nepremičnin. Treba se je zavedati, da vsaka novogradnja v prostor vnese tudi novo merilo. »Raznovrstnost naj se ne odraža v velikosti in obliki hiš, temveč raje v detajlih in vrtnih zasaditvah,« je jasna sogovornica.

Hiša Vinje, Dol pri Ljubljani, Kombinat, 2022

Hiša Vinje (Kombinat, 2022), pri kateri so se arhitekti ravnali po načelu preprostosti, ki jo kaže tudi materialnost. FOTO: Jana Jocif

»Pri snovanju hiše je bilo več izhodišč. Najprej zemljišče na zelo strmem pobočju pod cesto, zaradi katerega smo morali dobro premisliti najbolj smiselno umestitev, nato specifike lokalne gradnje, ki smo jih morali upoštevati že po prostorskem aktu, a smo jih sami nekoliko drugače interpretirali.

Tretje izhodišče je bilo merilo hiše,« pripoveduje arhitekt Blaž Kandus. Petčlanska družina, ki trenutno živi v tujini, jo uporablja kot vikend, še vedno pa so želeli dopustiti, da bodo nekoč v njej lahko živeli. Tako so morali odgovoriti še, kako velika bo ravno prava; ne prevelika za počitniško hišo ter ne premajhna za stanovanjsko, ki bo v primeru stalne naselitve omogočala dovolj udobja in prostora.

Arhitekti so se ravnali po načelu preprostosti, ki jo kaže tudi materialnost. Deloma zaradi omejitev v proračunu, predvsem pa zaradi okolja, v katero je umeščena, so se odločili za toplotno obdelan smrekov les. Njegov bolj grobi videz se jim je zdel primernejši od kakšne dražje vrste lesa, ki bolje pristaja primestni gradnji. Poleg tega tudi naročnikov ne moti, da se bo les vidno staral in spreminjal. Kot najbolj prepoznaven element podeželske gradnje pa sogovornik opisuje dvokapno streho, ki tudi znotraj predpisov vseeno omogoča veliko oblikovalske svobode.

»Zaradi brežine smo streho zalomili nesimetrično, tako da daljša strešina sledi brežini in tako ustreza specifičnosti terena. Z dvokapno streho se nam ne zdi nič narobe, četudi današnje tehnologije omogočajo tudi drugačne. Strehe predstavljajo enega ključnih premislekov pri oblikovanju hiše in umeščanju v prostor,« sklene razmišljanja Blaž Kandus.

Hiša dimnik, Logatec, Dekleva Gregorič arhitekti, 2016

Hiša dimnik (Dekleva Gregorič arhitekti, 2016) se naslanja na tradicionalno graditeljstvo ter značilnosti okoliških stavb v naselju. FOTO: Flavio Coddou

Naročnika, za katerega so že zasnovali industrijski objekt na odpadu v Pivki, sta jim zaupala še načrtovanje družinske hiše, njunega novega doma zraven stare hiše. V tej naj bi ostala njuna odrasla otroka. »Naročnika sta zelo družabna, rada gostita prijatelje, kulinarika pa je njun najljubši način preživljanja prostega časa. Ena od njunih želja je bila, da bi tudi v novi hiši imela značilen kmečki štedilnik na drva, za katerega smo našli sodobno izvedbo, tudi s kaminom. Ker sta kuhinja in štedilnik, naposled pravi tehnološki element, postala srce hiše, smo generični tip hiše z dvokapno streho združili z elementom dimnika in tako pridobili še zenitalno svetlobo,« pojasnjuje obliko hiše arhitekt Aljoša Dekleva. V fasadni ovoj so integrirani kuhinja, shranjevalni prostori in osvetlitev, kar omogoča, da se življenje dogaja v središču prostora, ki je naravno osvetljen iz strešnega in fasadnih oken.

Stanovanjska hiša, ki zaključuje rob naselja, se naslanja na tradicionalno graditeljstvo ter značilnosti okoliških stavb v naselju, tudi materialno se navezuje na bližnji stari skedenj – obložena je s temno oljeno macesnovo oblogo. Obenem pa se je po svoji obliki nekoliko odmaknila od sosednje stare in s svojo podobo ustvarila dialog z bližnjo cerkvico sv. Janeza iz 16. stoletja. Kot še dodaja sogovornik, je mogoče iz dvokapnice ustvariti tudi bolj ambiciozno obliko, ki pa še vedno upošteva tudi tradicionalni lokalni kontekst.

Hiša za preprosto bivanje, okolica Litije, Skupaj arhitekti, mKutin arhitektura, 2019

V Hiši za preprosto bivanje (Skupaj arhitekti, mKutin arhitektura 2020) živi upokojeni par, ki si je želel pritlično brez ovir in povezano z vrtom. FOTO: Miran Kambič

Dvokapnica je v Sloveniji večinoma predpisana že v prostorskih aktih, a kot poudarja arhitekt Tomaž Ebenšpanger, dvokapna streha omogoča tudi drugačno bivanjsko izkušnjo. Mogoče jo je obrniti predvsem v višjo kakovost bivanja. Pri tej hiši za upokojeni par, ki se je izselil iz predimenzionirane hiše in si želel pritlično brez ovir in povezano z vrtom, so dvokapno streho izkoristili tako, da so notranji prostor odprli do slemena. Sicer pa je hiša z dvojno streho razdeljena na spalni in bivalni del prostorov.

»Mislim, da se največja kakovost te hiše skriva v tem, da smo iz naših omejitev poskušali narediti največ, a to je vidno šele, ko stopiš blizu hiše oziroma v njeno notranjost. Stoji v stihijsko grajenem in zato precej degradiranem okolju, tako da se nanj nismo mogli navezovati. Ker je montažna iz prefabriciranih elementov, smo morali upoštevati tipske detajle. Deloma zaradi cenovne ugodnosti, deloma zato, da bi se hiša čim bolj zlila z okoljem, smo se odločili tudi za cementno kritino, s katero so običajno kriti pomožni gospodarski objekti oziroma prizidki, a smo ji vendarle povrnili neko žlahtnost,« je povzel sogovornik, ki opominja na funkcionalnost dvokapnice tudi v napuščih, ki pa morajo biti premišljeno odmerjeni. Ravno pred kratkim je govoril z lastnico, ki mu je dejala, da ne bodo potrebovali zunanjih žaluzij, da streha daje dovolj sence tudi na vrhuncu poletnih dni.

Hiša Hribljane, med Rakitno in Cerknico, Medprostor, 2018

Hišo Hribljane (Medprostor, 2018) so oblikovali po vzoru razmerij nekdanjih gospodarskih poslopij v njeni neposredni bližini. FOTO:  Miran Kambič

Po mnenju arhitekta Roka Žnidaršiča je sporočilo hiše, ki so jo zasnovali v Hribljanah, eni od manjših vasi v nizu med Rakitno in Cerknico, njena iskrenost v materialnosti in neposrednosti do prostora. »Če je lesena, naj se to tudi vidi, vključno z vsemi napakami in staranjem lesa. Tako les tudi drugače diši in se oglaša, hiša drugače diha, drugače se odziva na vetrove in je tudi bolj povezana z naravo. To, da živiš v leseni hiši, pa daje tudi povsem drugačno izkušnjo bivanja kot v kakšni drugi hiši klasične gradnje,« je povzel sogovornik.

Oblikovali so jo po vzoru razmerij nekdanjih gospodarskih poslopij v njeni neposredni bližini, kljub velikosti parcele pa so jo vendarle postavili najbližje grajenim objektom; zgoščevanje naselij oziroma vasi šteje za eno od trajnostnih vodil. »Arhetipska oblika z dvokapno streho predstavlja zavetje in pokrov v tej razmeroma odprti krajini. V sebi skriva tako hišo, bivalne prostore za tričlansko družino, pri čemer starši delajo na domu, rastlinjak, drvarnico, suho shrambo in prostor za orodje. Pod njeno streho je integrirana tudi intimna terasa spalnice,« je povzel arhitekt.

Hiša na točkovnih temeljih sledi obstoječemu terenu, s katerim prerez prostorov sočasno raste in se mu prilagaja, v zajedi pod hišo pa je skrito parkirišče. Da kljub svoji velikosti ostaja neopazna v širšem krajinskem kontekstu, v njeni zasnovi prevladujejo tradicionalna razmerja in nevsiljivi materiali. Zadržano je oblikovana tudi zato, ker stanovanjske hiše tradicionalno niso značilne za robove naselij.