Devetnajst tisoč priimkov, devetnajst tisoč zgodb

Tisoč strani in 19.000 priimkov je zadnja statistika znanega slovenskega jezikoslovca in slovaropisca Janeza Kebra. Potem ko nam je v zadnjih desetletjih v več izdajah Leksikona imen potrpežljivo razlagal o imenih, je pred nedavnim ravno tako pri Celjski Mohorjevi družbi izšel še njegov Leksikon priimkov. Ti so mu, kot pravi, nemara raziskovalno še ljubši, saj so bolj kompleksni, že zaradi tega, ker so dedni in manj podvrženi spremembam kot imena, ki nam jih ob rojstvu dajo starši.

Avtor v Leksikonu pojasnjuje priimke glede na izvor in obliko, pogostnost in prostorsko razporejenost. Foto Mohorjeva družba

Kako se je prepletalo vaše raziskovanje imen in priimkov?

Že od samega začetka, kar sem zapisal tudi v uvodni besedi. Z željami javnosti po razlagah priimkov in imen sem se hočeš nočeš srečal kmalu po prihodu v etimološko-onomastično sekcijo Inštituta za slovenski jezik 1. septembra 1970. Tako sem v letih 1970 in 1971 imenoslovno precej začetniško, brez pravih podatkov in literature ter ustreznega predznanja razložil nekaj priimkov v Jeziku in slovstvu. V približno istem času sem za Leksikon Cankarjeve založbe, tako imenovano Sovo, po nemški (licenčni) predlogi priredil in dopolnil s slovenskimi oziroma slovanskimi imeni poglavje o rojstnih imenih.

Kdaj ste se dokončno posvetili priimkom in koliko ste že (iz)vedeli o njih, medtem ko ste raziskovali imena?

Z imeni in priimki sem se ukvarjal celovito, brez dajanja prednosti enim ali drugim. Glede na objave so bili priimki najprej celo v prednosti, po razlaganju imen na Radiu Ljubljana v letih 1984, 1985 in izidu Leksikona imen leta 1988 pa so prednost dobila rojstna imena.

Za laike je nepredstavljivo, kako takšno zajetno delo sploh nastaja in navsezadnje nastane. Kateri priimek ste dodali nazadnje? Že morda veste, katere ste izpustili?

Strinjam se z vami o nepredstavljivosti za laike. Kako je ustvariti tako delo, lahko razume samo tisti, ki je kdaj naredil kaj podobnega. Sicer pa so leksikoni in slovarji navadno izdelki več avtorjev. Kot slovaropisec na Inštitutu za slovenski jezik sem sodeloval pri več slovarjih, sam pa sem izdelal Slovar slovenskih frazemov, leta 2011. Z urednico sva Leksikon priimkov urejala po abecedi. Zadnji dodani priimek je bil Žuvela, ki izhaja iz imena Giovanni oziroma Ivan, dodana je končnica -ela, ki pomeni manjšalnost, torej Ivanček ali Janezek. Skupaj s tem priimkom sem jih dodal še več kot deset z isto začetnico. Z založbo sem se namreč dogovoril, da sem lahko leksikon dopolnjeval še v času, ko je bil v postopku urejanja, in to sem s pridom izkoristil. Kljub temu je zunaj ostalo še veliko zanimivih priimkov. Po krajšem predahu bom nadaljeval z njihovim razlaganjem.

Imena se razmeroma hitro spreminjajo in so bolj dovzetna za modo. Kaj pa priimki?

Moje izkušnje ob izdajanju štirih izdaj Leksikona imen in dolgoletnem razlaganju v različnih medijih potrjujejo tako domnevo. Odnos do izbire imena se namreč lahko spremeni že v zelo kratkem času. To potrjujejo tudi statistični podatki za določena obdobja. Na priimke zaradi njihove dednosti taki trendi ne vplivajo.

Za domovino priimkov velja Italija. Kdaj so se priselili k nam in kakšna je bila njihova prvotna funkcija?

Raziskave slovenskega tržaškega imenoslovca Pavleta Merkúja (Priimki na zahodni meji, 1300 primorskih priimkov ...) kažejo, da je moda priimkov iz Italije zelo kmalu prek Trsta dosegla slovensko ozemlje. Na tem so se priimki uveljavili v času od 12. do 16. stoletja. Njihova osnovna identifikacijska funkcija je ostala do današnjega časa.

V leksikonu navajate štiri priimkovne podstave – po osebnih imenih, poklicih, krajih in vzdevkih. Priimki katere skupine so najpogostejši pri nas? In kateri so se v zgodovini najbolj spreminjali?

Ker ne poznam morebitnih naših tovrstnih statistično-imenoslovnih raziskav, bi lahko samo domneval, da so najpogostejši priimki po osebnih imenih. Zelo številna pa je tudi skupina priimkov iz naselbinskih imen, ki je v primerjavi z izimenskimi priimki najbolj izvirno slovenska. Najbolj so se verjetno spreminjali priimki iz osebnih imen ali njihovih delov, od katerih je pogosto ostal samo en zlog ali črka, na primer Kunej, Kene, Kne iz Konrad ali Špelič prek Špela iz Elizabeta.

Lahko navedete najpogostejši priimek za vsako od omenjenih skupin?

Priimke iz različnih skupin najdemo že v prvih desetih najpogostejših priimkih pri nas: 1. Novak (vzdevek: človek v novem okolju), 2. Horvat (vzdevek: Hrvat, prišlek s Hrvaške), 3. Kovačič (poklic: kovač, sin Kovača), 4. Krajnc (vzdevek: prišlek iz Kranjske, primerljivo še Kranjec, Kranjc), 5. Zupančič (poklic: župan, sin Zupana), 6. Kovač (poklic: kovač), 7. Potočnik (krajevno ime Potok, prebivalec ob potoku), 8. Mlakar (naselbinsko ime Mlaka, prebivalec Mlake, ob mlaki), 9. Vidmar (naselbinsko ime Videm, prebivalec Vidma), 10. Kos (vzdevek: kos, ime ptiča), 11. Golob (vzdevek: golob, ime ptiča), 30. Klemenčič (ime Klemen: sin Klemena), 34. Petrič (me Peter, sin Petra), 39. Pavlič (ime Pavel, sin Pavla).

S katerimi priimki ste se največ ukvarjali in najdlje iskali njihov izvor?

Takih priimkov je bilo precej, zlasti takih, za katere mi ni uspelo najti nobene slovenske ali tuje podstave. Zato so nekateri ostali tudi brez razlage. Veliko težko razložljivih priimkov je bilo na primer pri črki F, pri kateri je tudi sicer splošno slovarsko največ tujih podstav.

Takšen priimek je Fikfak, ki nam zaradi vpliva angleškega jezika daje precej drugačne asociacije od pomena, ki ste ga zapisali v Leksikonu priimkov, to je švigati, smukati se.

Res je, vsak priimek ima svojo zgodbo, in ko se lotiš razlaganja priimka, ga moraš tako tudi vzeti.

Kako dolgo ste se ukvarjali s posameznim priimkom?

Ko sem pripravljal radijsko oddajo Iz priimkovne delavnice prof. Janeza Kebra, sem imel en teden časa, da sem neki priimek temeljito proučil z več različnih vidikov. Podobno v rubriki Iz zakladnice priimkov, ki je kar enajst let izhajala v Dnevniku. Za izdajo knjige je bilo treba razložiti še veliko drugih priimkov, za vse pa seveda ni bilo toliko časa. Včasih jih je bilo treba tudi v enem dnevu obdelati več.

Kakšno je bilo osnovno merilo, da ste priimek uvrstili v leksikon?

Leta 1997, ko sem prvič dobil popolne podatke, je bilo pri nas registriranih okoli 70.000 priimkov, leta 2019, ko sem oddajal besedilo, pa že več kot 122.000, vendar sta približno dve tretjini unikatnih. Prvi kriterij je bil sto imetnikov priimka, potem sem ta kriterij še znižal, toda to ne pomeni, da sem druge zanemaril. Številni namreč izhajajo iz enake imenske podstave, zato so ravno tako vključeni. Na primer pri priimku Ambrož so zapisani mnogi priimki, ki so nastali iz tega rojstnega imena, in so velikokrat manj pogosti. Tako sem dosegel zelo veliko število priimkov.

Ste si med raziskovanjem kdaj pomagali z rodoslovjem?

Z Rodoslovnim društvom Slovenije sem večkrat sodeloval s prispevki v časopisu Drevesa ter imel v Ljubljani predavanje o raziskovanju izvora priimkov. Name so se pogosto obračali tudi nekateri njegovi člani zaradi razlage posameznih priimkov. V časopisu Drevesa je bilo mogoče najti marsikaj zanimivega o priimkih. Težko bi rekel, da sem si lahko kaj pomagal z rodoslovjem, a je bilo lažje vztrajati ob dolgotrajnem delu za knjigo o priimkih, ko sem vedel, da se še veliko ljudi tako ali drugače ukvarja z njimi.

Koliko po vaših izkušnjah ljudje sploh vedo o pomenu svojih priimkov?

Določeno število ljudi vsekakor ve za nekdanji, prvotni pomen svojega priimka. Med temi so nekateri jezikoslovci, etnologi, zgodovinarji ter rodoslovci. Veliko več pa je ljudi, ki se še zanimajo za izvor svojih priimkov. To sem spoznal v mnogih letih svojih razlaganj v različnih medijih. Z razlaganjem najpogostejših priimkov sem mnogim pomagal do poznavanja njihovih priimkov, mnogim pa bo zdaj lahko dal odgovor tudi Leksikon priimkov.

Priimkov so se ljudje tudi sramovali, jih spreminjali. Pri katerih priimkih je to najbolj očitno?

To velja zlasti za priimke, ki so nastali iz vzdevkov z negativnim pomenom. Nekdaj so se nekateri s takimi priimki celo izseljevali. V novem, tujem okolju njihov priimek ni bil več spotakljiv, lahko pa so ga tudi spremenili v tujejezičnem zapisu. Dandanes lahko pri nas vsakdo spremeni ali zamenja priimek kot tudi ime, s pomenom katerega ni zadovoljen.

Dobil sem tudi dva ali tri dopise ljudi, ki so protestirali proti razlagi svojega priimka. Toda jaz kot raziskovalec le nevtralno ugotavljam, kakšna je jezikovna podlaga priimka, in predvidim nekdanji pomen, ne morem pa mu pripisati drugega pomena.

Ali pri priimkih tudi velja Nomen est omen (ime je pomenljivo)? Oziroma kaj vam priimek pove o človeku, ki ga nosi?

Kot pri imenih lahko seveda tudi pri priimkih kdaj velja rek Nomen est omen. Vendar je to v današnjem času bolj izjema kot pravilo. Zato je v zvezi s tem v vsakdanjem življenju najbolje ravnati tako, kot da ne obstaja. Človeka torej ne sodimo po pomenu njegovega priimka ali imena, ampak po tem, kako dobra, pozitivna oseba je. Taka oseba je tudi najboljša reklama za njegov priimek in njegovo ime. Slabi, negativni osebi namreč še tako pomensko pozitiven priimek ali pozitivno ali lepo ime ne more pomagati.