Družtvo, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo, je naslov razglasa o ustanovitvi Mohorjeve družbe 27. julija 1851 v Slovenski bčeli. Od takrat je najstarejša slovenska založba izdala več kot štirideset milijonov izvodov knjig, učbenikov in revij. V času nasprotij med Slovenci in Nemci so hoteli izdajati slovenske knjige, ki bodo dosegle vse ljudi. Očit­no jim je uspelo, naklade so bile astronomske. Ob koncu prve svetovne vojne celo več kot 90.000 izvodov za posamezen naslov.

Idejni ustanovitelj Mohorjeve­ družbe je bil Anton Martin Slomšek, je povedala ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe Tanja Ozvatič. »Kot jezikoslovec, kot človek je čutil potrebo, kot duhovnik pa celo dolžnost, da slovenskemu narodu zagotovi društvo, ki bo načrtno izdajalo kakovostne knjige v slovenskem jeziku, ki bodo ljudem razumljive in dostopne vsakomur.« Tako je leta 1845 v Ljubljani vložil prošnjo za ustanovitev družbe, a so ga zavrnili. Njegovo idejo sta leta 1851 uresničila celovški stolni kaplanrAndrej Einspieler ter urednik, pisatelj in jezikoslovec Anton Janežič. Mohorjeva družba je bila rojena v Celovcu, 170-let­nico ustanovitve pa so sinoči proslavili v Celju.



Kot ustanovitelji pišejo v razglasu, je namen društva, da bo skrbelo za krščanskega duha, za razširjanje kakovostnih knjig, poseben poudarek je na skrbi za izvirne slovenske knjige. »Družtvo ima učenim Slovencem, kterih veliko štejemo, priložnost dati, da svoje književne dela gotovo in saj brez svoje lastne zgube med ljudi spravijo – družtvo bode o tem vsim pa tudi pripomagalo, da mi svojo književnost in svoj jezik olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višjo stopnjo prave keršanske omike in izobraženosti povzdignemo.«
 

Čudež Mohorjeve

Društvo je imelo svoje naročnike, ki so jim po plačilu naročnine poslali knjige. Prva knjiga, ki so jim jo poslali, je bila Naravoslovje ali fizika Karla Robide. Mohorjeva družba namreč še zdaleč ni izdajala zgolj knjig z versko vsebino. Kot je ob razstavi, ki so jo pred leti pripravili v Muzeju novejše zgodovine Celje, povedala avtorica razstave Marija Počivavšek, so na podeželju uporabljali Umnega kmetovalca, Umnega čebelarja, Umnega vinogradnika, Mohorjeve knjige so izobraževale takratno podeželsko prebivalstvo pa tudi širile obzorja. Pozneje so denimo izšle knjige o vesolju in tujih kulturah.



Mohorjeva družba je leta 1871 ustanovila tudi svojo tiskarno, naklade njenih knjig pa so bile astronomske. »Že na prelomu stoletja so dosegale 70.000 izvodov za posamezen naslov. Te številke niso dosegli nobeni sosednji veliki narodi,« je poudarila Tanja Ozvatič. Največjo naklado so imeli leta 1918, v zadnjem letu prve svetovne vojne, ko je bilo vsesplošno pomanjkanje, ampak za Mohorjevo knjigo so ljudje našli denar. »Članstvo v Mohorjevi družbi je bilo izraz pripadnosti in hkrati upora vsem totalitarizmom, kot se je pozneje pokazalo skozi vsa zgodovinska obdobja. Takrat je tudi članstvo naraščalo. Leta 1918 je to pomenilo 90.512 naročnikov. To pomeni tolikšno naklado ene oziroma vsake knjige! Literarni zgodovinarji temu rečejo tudi čudež Mohorjeve družbe. Da je bila v najhujših časih knjiga tista, ob kateri so se ljudje čutili povezane. Kjerkoli po svetu so živeli Slovenci, je bila tam tudi mohorska knjiga.«
 

Težki časi

Mohorjeva družba je po razpadu Avstro-Ogrske najprej odšla na Prevalje, od tam pa so se odločali med Ljubljano, Celjem in Mariborom. Zakaj so se odločili za Celje, ni znano, jih pa Celje ni prav rado sprejelo. Zlasti je bila proti takratna Samostojna demokratska stranka, ki se je izgovarjala, da so v Celju že tri tiskarne. Šele po pritožbi velikemu županu v Mariboru je Mohorjevi uspelo pridobiti vsa dovoljenja in decembra 1927 je s Prevalj v Celje prispelo 38 vagonov premoženja in tiskarske opreme Mohorjeve družbe.



Med drugo svetovno vojno so Nemci tiskarno zaplenili, veliko zaposlenih odpeljali, pobrali svinčene črke in jih pretopili, slovenske knjige pa odpeljali v radeško papirnico na uničenje. Vsega jim vendarle ni uspelo uničiti. Knjige je kot devetletni otrok z očetom reševal slovenski pisatelj Miloš Mikeln. V Mestu ob reki ​je zapisal: »Papirničarji so očetu posodili prazen tovorni vagon. V njem sva nato nekaj dni stanovala, ob kruhu, prekajeni slanini in jabolčniku, in nakladala vanj knjige iz papirnice. Po tedni ali pa kaj sva z ohranjenim ostankom predvojnih zalog Mohorjevih knjig v vagonu ponosno prišla v Celje. Menda je bilo za sedem tovornjakov knjig, so pozneje našteli.«



Po vojni je sprva kazalo dobro, za Mohorjevo se je med prvimi zavzel pisatelj Prežihov Voranc, tudi Boris Kidrič je dejal, da je vesel, da Mohorjeva obstaja in bo delovala. Pozneje se je pokazalo, da so nekateri delali s figo v žepu, kot priča zapisnik seje komisije za agitacijo in propagando pri CK ZKS: »Treba je ustvariti vse pogoje, da čim prej dokončno pride v naše roke [Mohorjeva družba] in da potem pride do preimenovanja oziroma zlitja v Prešernovo knjižnico. Takoj je treba začeti javno kritiko Mohorjeve družbe in njenih dosedanjih publikacij.«
 

Zvesti poslanstvu

Ne glede na vse turbulence je Mohorjeva obstala. Tanja Ozvatič pravi, da tudi zato, ker so zvesti poslanstvu ustanoviteljev. »Mohorjeva ostaja ena od večjih slovenskih klasičnih založb s širokim repertoarjem leposlovja, humanizma za vse generacije, in pri tem ostajamo.« Njihova najbolj prodajana publikacija je Družinska pratika, vsako leto je natisnejo več kot 22.000 izvodov. Med najpomembnejšimi deli zadnjih let so gotovo Platonova zbrana dela, prevod Božanske komedije, prvi slovenski Leksikon filozofije (Anton Stres) … Pri Mohorjevi je izšla tudi knjiga Sonce Petovione Branka Cestnika, ki je bil lani nominiran za kresnika.



Kakovostne knjige bodo odslej nagrajevali tudi sami, je napovedala Tanja Ozvatič. Od prihodnjega leta bodo v dogovoru z Janezom Bogatajem, pranečakom Frana Saleškega Finžgarja, obudili Finžgarjevo nagrado za najboljša izvirna dela, ki so v zadnjih dveh letih izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Finžgar je več desetletij sodeloval z Mohorjevo in bil tudi njen urednik. Leta 1924 je v Koledarju zapisal: »Če hočeš koga pridobiti za Mohorjevo družbo, ne glej na njegovo strankarsko pripadnost in ne na njegov stan! Mohorjeva družba je za vse stranke in vse stanove. Saj smo si kljub vsem razlikam vendar bratje, sinovi ene matere, Slovenije.«