Darsova kocka s pianom nobile

V zadnjem času se je bila nova poslovna stavba Družbe za avtoceste (Dars) večkrat izpostavljena v medijih tudi zaradi dviga stroškov gradnje – kot so pojasnili pri Darsu, tako zaradi precej kontaminirane zemljine, ki jo je bilo treba voziti v Avstrijo, kot tudi zaradi neskladja pri geoloških raziskavah in dodatnega pilotiranja –, toda pozornost je na mestu tudi zaradi njene arhitekturne zasnove. Podpisali so jo arhitekti ljubljanskega studia Abiro, ki so zmagali na natečaju leta 2019.

Ideja za poslovno stavbo na območju avtocestne vzdrževalne baze na Griču, ki bi bila v lasti družbe Dars, sega v leto 2007, a je ni bilo mogoče uresničiti zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. To se je nato uredilo in leta 2017 so se odločili za novogradnjo, saj so bili najemniki poslovnih prostorov v Ljubljani od začetka delovanja leta 1995. Na svoji zadnji lokaciji, na Dunajski 7, ki so jo pred nedavnim zapustili, so domovali od leta 2001. 

»Z novogradnjo smo pridobili lastno, energetsko učinkovito in trajnostno poslovno stavbo, ki ponuja sodobno in prilagodljivo delovno okolje. Na tej lokaciji je lažja dostopnost tako za zaposlene kot naše poslovne partnerje, saj smo locirani neposredno ob ljubljanski zahodni obvoznici. Pisarne so različnih velikosti, zaposleni so z novimi prostori zadovoljni,« so nove pridobitve povzeli v njihovi službi za komuniciranje. 

V novo poslovno stavbo se od decembra lani selijo postopoma z dveh lokacij na Dunajski cesti v Ljubljani ter večinoma iz obstoječe stavbe na Griču 54, kjer sicer delajo zaposleni s področja cestninjenja (v tej stavbi ima prostore avtocestna vzdrževalna baza Ljubljana).

Več prostora za sestanke – boljša izhodišča

Po besedah arhitekta Mateja Blenkuša, soavtorja zasnove, naročnik s programskega, vsebinskega vidika ni imel zahtev, ki bi bistveno odstopale od običajnih poslovnih stavb. Razlika je bila le v tem, da je sorazmerno več prostora namenil za sestankovanje, pogovore in celo neformalno druženje, kar je bila tudi podlaga za kakovostnejša arhitekturna izhodišča. 

»Tako je nastala značilna zasnova, pri kateri so po obodu razvrščene pisarne, okoli osrednjega atrija pa sejne sobe in skupni prostori za neformalno delo in premor med delom. Že če bi morali urediti za 10 oziroma 15 odstotkov večji delež pisarn, teh ne bi mogli namestiti izključno po zunanjem obodu, s čimer bi morali opustiti tudi prvotno zasnovo kompaktne stavbe z notranjim pokritim atrijem,« je pojasnil sogovornik. 

Čeprav je lokacija na zahodnem robu ljubljanske obvoznice degradirana zaradi različnih večjih industrijskih in skladiščnih obratov, avtocestne baze z večjim servisnim območjem, tudi za vzdrževanje tovornjakov, se od tu odpirajo tudi pogledi v naravno okolje in na Polhograjske dolomite, kar so hoteli zagotoviti zaposlenim z v celoti zastekljeno fasado stavbe.

Po obodu so razvrščene pisarne, okoli osrednjega atrija pa sejne sobe in skupni prostori za neformalno delo in premor med delom.  FOTO: Miran Kambič

Novi sedež družbe ima kompaktno kockasto zasnovo, ki zaradi ustreznega razmerja med prostornino stavbe in površino njenega fasadnega plašča zagotavlja visoko stopnjo energetske učinkovitosti, trajnostnost pa so poskušali zagotoviti tudi s čim manjšo določenostjo prostorov, zato so komunikacijska in instalacijska jedra pomaknjena v notranjost objekta. 

Vse to omogoča, da lahko delovne prostore ob spremenjenih potrebah iz klasičnih celičnih pisarn spremenijo v odprti tloris brez večjih stroškov. Tehnologija namreč ni vezana na pregradne stene, v stenah ni vtičnic, stikal, grelnih teles, vse to je nameščeno v tlakih in stropih, vse obstoječe pregradne stene je tako mogoče zlahka odstraniti. 

Sicer pa so določen delež delovnih mest uredili kot skupinska za zaposlene, ki so veliko na terenu in pridejo v podjet­je za omejeno časovno obdobje, denimo napisati poročilo, medtem ko imajo preostale službe zagotovljena stalna delovna mesta. Kot so dodali v njihovi službi za komuniciranje, delo na domu, ki ga na delovnih mestih, na katerih delovni proces to omogoča, dopuščajo največ dvakrat na teden, na število delovnih prostorov ni vplivalo.

Delovne prostore je ob spremenjenih potrebah iz celičnih pisarn mogoče preurediti brez večjih stroškov. V stenah ni vtičnic, stikal, grelnih teles, vse to je v tlakih in stropih. FOTO: Miran Kambič

Stavba je trajnostna in varčna tudi z vidika naravnega senčenja z jeklenim stebriščem, ki je del fasadnega plašča, in naravno osvetlitvijo z notranje strani, kar so zagotovili s svetlobnikom nad osrednjim atrijem. Po besedah sogovornika arhitekta ta že na oblačen dan v sredini stavbe zagotavlja dovolj svetlobe, da luči skorajda ne potrebujejo, sicer pa so tudi svetilke naravnane tako, da ko je zunanje svetlobe dovolj, sploh ne svetijo. 

»A bolj kot tehnološka dovršenost se nam je zdelo pomembno, da nismo izgubili občutka za človeka, za zaposlenega, da se v sodobni arhitekturi dobro počuti, da ima stik z okoljem, da lahko gleda skozi okna in v sredino stavbe, da lahko vidi sodelavce, ko se giblje po prostoru, da se z njimi sreča, kar so osnovne človekove potrebe in na čemer tudi gradi trajnostna arhitektura,« je poudaril ­Matej Blenkuš.

Če so na zunaj iskali asociacijo na neskončno dolge vožnje po avtocestah, kjer se ponavljajo beton, asfalt in avtocestne ograje, skratka relativno groba podoba, je notranjost precej drugačna. Veliko je lesenih površin, pregradne stene med pisarnami in hodniki so narejene kot montažni premični elementi v lesu, leseni so tudi spuščeni stropi. 

V glavni avli je mogoče s pogledom zajeti vse etaže, v sredici pod svetlobnikom pa je vidno izpostavljeno predvsem polžasto stopnišče, ki vodi v piano nobile, kjer je uprava. FOTO: Miran Kambič

Uporabili so hrastov furnir iz Slavonije, ki se v nasprotju z nekoliko zelenkastim tonom slovenskega hrasta ponaša z bolj medenim toplim odtenkom. Kot je spomnil profesor in prodekan za študijsko področje na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, je slavonski hrast uporabil tudi Edvard Ravnikar pri oblikovanju interiera Cankarjevega doma. Tlak je v večjem delu Darsove stavbe iz recikliranega tekstila, kar prav tako pripomore k občutku taktilnosti in domačnosti.

Stavba jasno kaže svojo iskrenost

Arhitektom se zdi pomembno, da je stavba prezentirana skozi svoje ogrodje, skozi fasadni ovoj, ki je v resnici nosilni sistem stavbe in njena najbolj verodostojna podoba. »S kolegi se pogosto šalimo, da je najbolj pametno zasnovati dobro konstrukcijo, saj pri tem noben investitor ne varčuje, in če imaš konstrukcijo skladno načrtovano, je že to veliko jamstvo, da bo hiša na koncu, ko se jo odene v fasado, ostala lepa. Konstrukcijo nam je v tem primeru uspelo tudi jasno prezentirati, čeprav je to v zadnjem času vedno bolj neobičajna oblika arhitekturne izpovedi, saj smo se navadili notranjost stavb maskirati, plastiti in prekrivati,« pravi sogovornik.

Že z vstopom v pritličje, v glavno avlo, je mogoče s pogledom zajeti vse etaže, v sredici pod svetlobnikom pa je vidno izpostavljeno predvsem osrednje stopnišče, ki je v današnjih časih pogosteje skrit element. Po sogovornikovih besedah ima ta »mali polž«, ki vodi iz pritličja v prvo nadstropje, simbolni pomen in kot v klasični renesančni arhitekturi je v pianu nobile najpomembnejši del – uprava. Za razliko od običajnih rešitev, ki prostore uprave pogosto postavijo na vrh stavb, jim jih je tukaj uspelo ohraniti v prvem nadstropju. 

Kot je pojasnil Blenkuš, so tistim, ki vstopajo, poklonili lep nagovor prostora. Ko pride kakšen pomemben gost, se tako elegantno povzpne po krožnih stopnicah v prvo nadstropje in se sreča z vodstvom podjetja, ni mu treba v dvigalo ali celo v zaprto požarno stopnišče.

Glavnino arhitekturnih idej so lahko uresničili, je poudaril sogovornik, predvsem zaradi razumevanja naročnika, ki je prepoznal dolgoročno korist rešitev proti kratkoročno najcenejšim oziroma najbolj preprostim, in to najbolj pogreša pri državnih investicijah. Kot je na glas razmišljal, je verjetno vzrokov veliko. Je pa tudi res, da so se zelo potrudili, da so vsak segment zasnove predstavili naročniku skozi številne dejavnike, ne le ceno, temveč tudi, kaj to pomeni z vidika stroškov vzdrževanja, varčnosti energije, kakovosti delovnega okolja in življenjske dobe stavbe. 

»Za vsak ključni del objekta smo predstavili po tri ali štiri alternative in praviloma dobili odobritev. Ko so pogledali širšo sliko, so razumeli, da je cena seveda pomembna, vendar ne tista, ki pretehta. Tudi celotna filozofija trajnostne gradnje upošteva širok nabor dejavnikov in iz teh na koncu potegne najbolj smotrno rešitev,« je povedal.

Tudi vplivi pandemije

Zadnje leto načrtovanja so v celoti izvedli v času pandemije, zaradi česar so veliko pozornosti posvetili tudi novim spoznanjem. Tako nepogrešljivosti zunanjega urejenega prostora, kamor lahko gredo zaposleni med delom na malico, kot tudi celotnemu konceptu prezračevanja stavbe. Ta omogoča, da lahko, ko zunanja temperatura preseže 15 stopinj Celzija, stavbo naravno zračijo. 

V notranjosti je veliko lesenih površin, tlaki so iz recikliranega tekstila. FOTO: Miran Kambič

»To je kar precej inovativna zasnova. Vse pisarne imajo okno, ki se odpre na rego, s čimer je omogočen dovod svežega zraka. Ta zapusti pisarno skozi nadsvetlobo nad vhodnimi vrati pisarne in se po hodnikih, zračno povezanih z osrednjim atrijem, vzgonsko dvigne na streho. Svetlobnik, ki se odpira s pomočjo motorja, omogoči poteg zraka skozi celotno stavbo. Takšno zračenje imajo vsi delovni prostori po obodu stavbe. Pandemija je pokazala, kako tvegano je lahko prezračevanje, če se pojavijo okužbe na filtrskih sistemih,« je poudaril arhitekt.

Je pandemija dokončno spremenila pogled na delovni prostor prihodnosti? »Po mojem je izziv sodobnega načrtovanja poslovnih stavb v iskanju pravega razmerja med dvema konceptoma, se pravi med personifikacijo delovnega prostora oziroma občutkom domačnosti in močne identifikacije z delovnim mestom, ter po drugi strani zelo univerzalno in velikokrat neosebno fleksibilnostjo, ki se je sposobna prilagajati različnim ekonomskim tokovom. Slednje je pomembno predvsem za delodajalca, da zna svoje poslovanje hitro prilagoditi, saj vemo, da je današnja ekonomija tako dinamična in nepredvidljiva, da sta stabilnost in konstantnost čista utopija,« je odgovoril vodja studia Abiro.

Za interier so uporabili hrastov furnir iz Slavonije, ki se v nasprotju z nekoliko zelenkastim tonom slovenskega hrasta ponaša z bolj medenim toplim odtenkom. FOTO: Miran Kambič

Poslovna stavba Dars

Naročnik: Dars

Leto projekta: 2020

Leto izvedbe: 2021–2024

Bruto površina stavbe: 15.000 m²

Avtorji arhitekture: Matej Blenkuš, Katja Cimperman, Grega Valenčič, David Klobčar, Matevž Gazvoda

Avtorji krajinske arhitekture: Ana Kučan, Luka Javornik, Lara Gligić, Tomislav Krnač, Danijel Mohorič

Izvedba: CGP, d. d., Devis Motoh, Gregor Bobnar, Jernej Gortnar

Vrednost investicije: 24,7 milijona evrov (z DDV)