Neomejen dostop | že od 9,99€
Na ploščadi pred nekdanjo Delovo stolpnico je že nekaj tednov čutiti delovno vnemo zaradi prenove drugega nadstropja, kjer je nekoč delovala med drugim centralna redakcija časopisa Dela. Zdaj tu nastaja 30 majhnih oziroma manjših najemniških stanovanj, ki bodo po napovedih Mateja Rigelnika, partnerja in izvršnega direktorja družbe Equinox, končana še pred 1. oktobrom, ko je uradna vselitev. »Prinesite samo zobno ščetko – vse ostalo je že pripravljeno!« sporoča plakat ob vhodu v dvigala.
V pritličju stolpnice, ki še vedno v večji meri deluje kot poslovna stavba z najemniškimi poslovnimi prostori v vseh nadstropjih, že delujeta fitnes center in gostinski lokal, prenovljenih 1100 kvadratnih metrov drugega nadstropja pa bo po Rigelnikovih besedah eden največjih projektov spremembe pisarn v stanovanja oziroma apartmaje pri nas.
Tehtali so med drugim možnost ureditve lastniških stanovanj, a so namero zaradi prezapletenih birokratskih postopkov opustili. A tudi za pridobitev gradbenega dovoljenja so za ta načrt, poudarja sogovornik, potrebovali leto dni, medtem ko bodo prenovo in spremembo namembnosti izvedli v zgolj dveh mesecih. Ponujali bodo tako imenovane poslovne apartmaje, ki dopuščajo najem od dveh mesecev do enega leta z možnostjo podaljšanja.
Koga vidijo med novimi stanovalci Črne vdove? »Mlade, študente, študente na izmenjavi Erasmus in mlade po srcu. Zanimanje je že preseglo naša pričakovanja, za najem sprašujejo predvsem študentje na izmenjavi, saj takšne možnosti na našem najemnem trgu nimajo oziroma smo v tem pogledu brez konkurence,« je prepričan.
Trg ponuja nekajdnevni najem sob oziroma stanovanj prek bookinga in airbnbja ter v hotelih ali pa dolgoročnejši najem stanovanja, njihovi potencialni najemniki pa se večinoma zanimajo za dva do tri mesece oziroma za en ali dva semestra. »Mi smo se tudi zavestno odločili, da v Delovi stolpnici ne bomo ponujali hotelskega koncepta oziroma sob oddajali prek airbnbja,« še poudari Rigelnik.
Equinox ima v lasti štiri ljubljanske hotele Grand hotel Union, uHotel, Hotel Lev in The Fuzzy Log, ljubljanske Modno hišo, poslovne prostore Kompas in Nomago, stanovanjsko-poslovni objekt Nama Kočevje, v Delovi stolpnici pa 6688 kvadratnih metrov prostorov, s čimer so 72,7-odstotni lastnik stavbe.
Stanovanja bodo velika od 17 do 48 kvadratnih metrov, med 30 enotami pa so trije tipi apartmajev, pri katerih bodo vsaj poimenovanja ohranila nekaj spomina na nekdanje časopisne čase. Za projekt so odkupili tudi nekdanjo celostno grafično podobo Dela in tako deloma ohranili tudi ime – Delo 2.0.
Uredniški loft opisujejo kot prostornega in prilagodljivega, idealnega za mlade profesionalce ali pare, primernega tako za delo kot sprostitev. Stanovanje srednje velikosti navajajo kot novinarski studio oziroma kot praktičen in eleganten prostor za delo in študij študentov na izmenjavi Erasmus ali mlade podjetnike. Najmanjše enote so označene za pripravniški kotiček, kot kompaktno in učinkovito zasnovane za študente ali tiste, ki šele začenjajo samostojno življenje.
Poleg tega bodo tam, kjer se stolpnica stika s prizidkom in kjer ni bilo mogoče zagotoviti dnevne svetlobe, uredili še dva prostora za sodelo (coworking) oziroma druženje. Velika bosta 130 in 70 kvadratnih metrov, s čimer naj bi vsakemu stanovanju tako v povprečju pripadlo še približno sedem kvadratnih metrov prostora. Tu bodo mize, projektor pa tudi kavči.
Po Rigelnikovem prepričanju že nekdanje ime Dom tiska pove, da je bila stavba zgrajena tako, da bi se zaposleni v njej dobro počutili, in to si kot investitorji želijo tudi sami. Podobno preurejeno poslovno stavbo so si ogledali v Amsterdamu na Nizozemskem, kjer je prav tako nekoč deloval eden večjih časopisov, zdaj pa živi kot stanovanjska stavba za študente in mlade najemnike z najrazličnejšim dodatnim programom, prostori za coworking, delavnicami za podjetnike ...
Kot napoveduje Rigelnik, bodo v začetku leta nekdanjo vhodno recepcijo Delove stolpnice preuredili v nekakšno veliko dnevno sobo, preddverje oziroma lobby, kjer bo mogoče posedati ali delati. Ko bodo zgradili ljubljanski potniški center oziroma Emoniko, pa bo čez cesto na voljo še mnogo drugih storitvenih dejavnosti oziroma nakupovalni center. Tako bo do zdaj degradirano območje Ljubljane, zelo blizu mestnega središča, postalo živahen predel mesta, je prepričan.
Stavba, ki je kot časopisna hiša po njegovih besedah pomembno krojila javno mnenje v Sloveniji, je bila po njegovem videnju povsem podcenjena, kar zadeva njeno novo potencialno življenje. Tudi pogosto slišano prepričanje, da je energijsko potratna in je ni mogoče ustrezno prenoviti, označuje za govorice, njeno energijsko učinkovitost so optimizirali za kar 60 odstotkov. Tudi pri aktualni prenovi so poskrbeli za dodatno izolacijo in zamenjavo dotrajanih oken.
Na natečaju za projektno rešitev Doma tiska je leta 1963 zmagal projekt bratov Branka in Ivana Kocmuta iz Maribora, projektno organizacijo je prevzelo podjetje Komunaprojekt. Že investicijski elaborat je predvideval izgradnjo poslovno-redakcijske zgradbe, prostorov za grafično proizvodnjo, ekspedit časopisov in prostor za strojno opremo. Drugega avgusta 1963 je bil položen temeljni kamen, gradnja se je začela leta 1964, a se je zaradi pomanjkanja denarja nadaljevala šele konec 70. let, projekt pa je Ivan Kocmut zaupal v izvedbo kolegu, arhitektu Jožetu Dobrinu.
Šele novogradnja za Bežigradom je prvič zares združila podjetje na eni lokaciji, toda kmalu se je pokazalo, da bo predvidenih deset nadstropij premalo, zato so jo dvignili na petnajst oziroma do najvišje dovoljene višine, ki je takrat veljala v Ljubljani, hkrati pa predvideli široko podnožje – s prostori za časopisno dokumentacijo, fotolaboratorij in centralno redakcijo.
Dobrin je v novinarskih redakcijah predvidel odprti tloris pisarn, na straneh zgradbe pa zaprte pisarne za urednike ter manjše sejne sobe za sestanke. Na tuje zglede se ni naslanjal, četudi jih je vodstvo peljalo na oglede časopisnih hiš tako v tujini kot po Jugoslaviji, so pa v Beogradu od projektanta Politike slišali, da po požaru, ki bi lahko zahteval smrtne žrtve, ni spal, dokler ni dodatno uredil požarnega stopnišča. Četudi so si fotografi z urednikom Jocem Žnidaršičem želeli pisarne v najvišjem, 15. nadstropju z najlepšim razgledom, so tam naposled uredili »obrat družbene prehrane«.
Po prvotnem projektu je imela stolpnica notranje stopnišče z dvema dvigaloma, ker pa so jo povišali, so bila za normalno delovanje potrebna štiri; Dobrin je Kocmutu predlagal še ureditev zunanjega stopnišča, ki bi bilo tudi požarno.
Prepoznavno črno kovinsko fasado je oblikoval arhitekt Branko Kraševec, v nekdanji Jugoslaviji eden vodilnih oblikovalcev fasad in fasadnih elementov, zlasti iz aluminijeve pločevine in litega aluminija.
A mu je Dobrin predlagal, da bi ravno, kakršno je predvidel Kraševec, raje zamenjali z odmaknjeno, saj bo tako sonce s sencami ustvarjalo plastiko. In pri tem je ostalo. Uredništvo se je v nove prostore selilo v drugi polovici februarja 1982, prva številka časopisa pa je bila v novi stolpnici narejena 21. februarja tistega leta.
Delova stolpnica je bila načrtovana tako, da je v njej res mogoče narediti marsikaj, mogoče jo je funkcionalno povsem spremeniti in je ni treba podirati, je trdna in tudi potresno varna, je pred časom povedal soavtor Doma tiska, arhitekt Jože Dobrin. To se je pri tej preureditvi potrdilo, pritrjuje vodja projekta Alenka Roblek; ohranili so enako konstrukcijsko strukturo, inštalacijska jedra, stopnišča in vertikalni jašek za dvigala.
»Prostori nekdanje redakcije, ki smo jih dobili, so bili odprti, tako da smo imeli dober pregled, kaj bi lahko z dodatnimi stenami izvedli v njih. Največji izziv je bilo umestiti bivanjske enote med nosilne kovinske in betonske stebre ter glede na okna. Enote, obrnjene proti severu, so po kvadraturi večje od tistih, ki bodo gledale proti centru mesta.
Pri slednjih smo bili namreč omejeni zaradi vodov, na vsaki strani pa smo morali zagotoviti še 1,2 metra široke hodnike. Sicer pa smo stanovanja oblikovali tako, da imajo po dve ali tri okna,« pojasni sogovornica. Kar nekaj se jih s pogledi odpira na zelenje, saj drevesa do drugega nadstropja segajo s krošnjami.
Vsa stanovanja imajo poleg postelje manjšo kuhinjo in jedilno mizo ter kopalnico (katalog tudi te prostore naslavlja z nekaj časopisne nostalgije, spalnico kot zadnji osnutek, kopalnico za dnevni povzetek, kuhinjo pa za kuharjevo kolumno), najemniki pa si bodo s sostanovalci v nadstropju delili pralne in sušilne stroje v skupni pralnici.
Za shranjevanje so zagotovili po eno dvokrilno in enokrilno omaro, dodatne shranjevalne površine, globine 30 centimetrov, pa so umestili pod okna. A ker je ob oknu predvidena tudi jedilna miza, so te omarice primerne za shranjevanje tistega, česar ne potrebuješ vsak dan, pravi Alenka Roblek.
»Pustili smo vidne surove betonske strope, po tleh bo vinil prav tako v barvi betona, stene pa bodo obložene s ploščami OSB iz topola in naravnih lepil, kar bo prostore naredilo prijetne in tople. Sicer pa so te bivanjske enote zamišljene v dveh barvnih različicah, modri in temnejši rdeči,« še pojasni sogovornica.
Največje stanovanje, denimo, je v kotu med stolpnico in prizidkom s pogledom na teraso lokala in je, kljub temu da ima le eno pravokotno okno, videti zelo svetlo in prostorno. Kaj še bodo premogla večja stanovanja? »Večje enote bodo imele več prostora, s tem pa tudi prostor za zofo z ležiščem, ki se lahko uporablja kot dodatno ležišče,« odgovarja vodja projekta.
Razen prenove vhodnega dela stolpnice Matej Rigelnik ne napoveduje več dodatnih programov, prav tako za zdaj ne razmišlja o prenovi še kakšnega nadstropja pisarn v najemniška stanovanja istega tipa.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji