Obnovljena je bohinjska vila Muhr, kjer se je zaročil stric kraljice Elizabete

V življenje Bohinja se je vrnila prenovljena s štirimi razkošnimi suitami in imenitnimi zgodbami iz svoje zgodovine.

Galerija

Vsaka soba je unikatna, vse pa se prek velikih oken odpirajo proti gankom in povezujejo z zeleno okolico. FOTO: Miran Kambič

Saša Bojc

18. 1. 2025 | 05:00

12:34

A+A-

Potem ko se je že pred desetletjem podrla streha Muhrove vile v Bohinju in je nato ta lovska koča dunajskega trgovca s premogom Adolfa Muhra s preloma stoletja dokončno propadla, se po prenovi po načrtih biroja Ofis arhitekti vrača v življenje kot hotelček s štirimi suitami. Investitorji na pojutrišnjo uradno otvoritev vabijo z oblačilno kodo v slogu 30. let in obljubljajo »šepet kraljeve elegance«. Avgusta 1934 je namreč od tod po svetu odmevala zaroka britanskega princa Georgea in grško-danske princese Marine, ki sta se konec istega leta poročila v Westminstrski opatiji v Londonu.

Vojvodinja in vojvoda Kentska leta 1934. Tistega leta sta se zaročila v Bohinju in poročila v Londonu. FOTO: Wikipedija

Vilo Muhr je leta 1902 kot lovski počitniški objekt zgradil dunajski veletrgovec Adolf Muhr. Med letoma 1882 in 1919 je imel v lasti tudi Blejski grad in je na Bledu zgradil kar dve vili; leta 1885 pod župno cerkvijo oziroma pod gradom vilo, prav tako poimenovano Muhr, ki je pogorela v letu 1892, tega leta pa vilo Ilsenheim oziroma današnjo vilo Rog, pojasnjuje Nataša Ülen.

Načrte tako za bohinjsko kot tudi blejsko vilo Muhr pripisujejo arhitektu Windischgrätzevega gradiča na Bledu, vitezu Franzu Neumannu ml., čeprav ti niso ohranjeni. »V času, ko je Muhr postavil svojo bohinjsko vilo, je bila ob obali Bohinjskega jezera le še ena letoviška vila – vila družine Pirc in trije manjši hoteli, sv. Janez z depandanso, hospic sv. Duh in hotel Zlatorog. Bohinj je predvsem zaradi lege oziroma težje dostopnosti in hladnejše klime do gradnje bohinjske železniške proge predstavljal manj obiskano letovišče kot Bled,« še dodaja sogovornica.

Vila Muhr se je v svoji zgodovini imenovala tudi Dom Staneta Žagarja. FOTO: arhiv Gorenjski muzej

Po odhodu članov jugoslovanske kraljeve družine od začetka 40. let je bila opuščena, po vojni nacionalizirana in je prešla v last sindikatov, zato se je je prijelo tudi ime Sindikat. V njej je bilo celo okrevališče za bolnike, pozneje pa hotel Kompas, ki je v njej ponujal namestitve višjega ranga, zatem v lastništvu podjetja Alpinum. Pred desetimi leti je streha klonila pod težo snega in žleda, vila se je v južnem delu porušila do tal. Do aktualne prenove so od nje ostali le kamniti ostanki pritličja.

Z interpretacijo stavbne dediščine je arhitektom uspelo doseči, da se hiša na prvi pogled zdi, kot da je že od nekdaj tam. Podroben pogled pa razkrije sodobno oblikovanje. FOTO: Miran Kambič

Kot poudarja Jure Repanšek, direktor Alpinia Group, so pri vili prepoznali izjemno lego s čudovitim razgledom na Bohinjsko jezero in okoliške hribe. Če je bila ta lega primerna za takratne kraljeve goste, je najbrž tudi za najzahtevnejše goste današnjega časa, je prepričan. Tako kot pri bližnjem hotelu Bohinj, ki so ga obnovili pred štirimi leti in s katerim je vila Muhr zdaj vnovič povezana s podzemnim hodnikom (v njem je razstava o zgodovini vile), so tudi pri obnovi vile sodelovali z ljubljanskim arhitekturnim birojem Ofis arhitekti.

Pečat in sloves

Kot poudarja pristojna konservatorka Nataša Ülen, se je vila v spominu bolj ohranila kot Karađorđevićeva, saj je jugoslovanska kraljeva družina pustila mnogo večji pečat in sloves kot prvotni lastnik Adolf Muhr. Jugoslovanski kralj Aleksander I. jo je kupil najverjetneje zaradi želje po zasebnosti in izhodiščne točke do lovišč leta 1922 sočasno, kot je kupil dvorec Windischgrätz na Bledu.

»Preimenovali so jo v vilo Royal, a čeprav je sicer res bila v Aleksandrovi lasti, jo je od sredine 20. let največ uporabljal njegov bratranec knez Pavel z ženo Olgo. Ker mu je nikoli ni prepustil in tudi ne kraljica Marija, je Pavle po Aleksandrovi smrti kupil grad Brdo pri Kranju,« razlaga sogovornica.

Kot je razvidno z arhivskih fotografij, Karađorđevići objekta, ki je obsegal manj kot 300 kvadratnih metrov, niso spreminjali, so pa spremenili pripadajoči park, ki je bil kar desetkrat večji. V njem je bil preprosto urejen cvetlični vrt vrtnic, ob vrtu nekoliko nižje so uredili sodobno teniško igrišče.

Leta 1934 je knežji par gostil Olgino sestro, grško-dansko princeso Marino in njenega izbranca, britanskega princa Georgea, mlajšega brata poznejših kraljev Edvarda VIII. in Jurija VI. Pred vilo Muhr sta se zaročila, kar so sicer uradno obelodanili 28. avgusta 1934, njuna poroka novembra istega leta pa je bila kraljevi dogodek leta in se je v zgodovino vpisala kot prva kraljeva poroka, ki so jo v živo prenašali po radiu.

Ob 80-letnici zaroke vojvoda in vojvodinje Kentske se je akademska slikarka in ilustratorka Melita Vovk z Bleda za Slovenske novice spominjala tega dne, hranila je tudi originalne fotografije. Imela je šest let, njen oče Anton Vovk je bil župan Bleda.

»Kot delegacija Bleda smo se v Bohinj odpravili na ta takrat veliki in odmevni dogodek. Teta Jula Molnar, lastnica Grand hotela Toplice, je zaročencema namenila polno skrinjo narodnih noš, saj je bilo šivanje noš njen hobi. Narodno nošo sta oblekla moja starejša sestra Verica in Leopold Pernuš, poznejši župan občine Radovljica. Po očetovem pozdravu zaročencema sta jima izročila še prelepa šopka v barvi takratne zastave. Jagodičevje je sestavljalo rdeči del zastave, encijani modrega in planike belega. Bohinjska harmonikarja sta zaigrala na frajtonarici nekaj polk in valčkov, potem pa smo se odpeljali nazaj na Bled,« je pripovedovala.

Pozneje je po naključju naletela na posebno številko revije The Illustrated London News, ki je izšla le nekaj dni po poroki Kentskih. V njej je bila kar cela stran posvečena bohinjski zaroki. A zakonska sreča ni trajala dolgo, saj se vojvoda leta 1942 ponesrečil v letalski nesreči.

Reminiscenca stare vile

Glede na to, da ni od objekta ostalo skorajda nič, je bil za arhitekte velik izziv, kako oblikovati novega, tudi zato, ker se nahaja v središču kraja in je veliko ljudem ostal v spominu. »Sodobni arhitekturni pristop veleva, da morajo biti danes zgrajeni objekti v duhu sodobnega časa, a nam je z interpretacijo stavbne dediščine vendarle uspelo doseči, da se ta hiša na prvi pogled, ko se pelješ mimo, zdi, kot da že od nekdaj stoji tam. Če jo pogledaš podrobneje, pa opaziš, da je vendarle sodobno oblikovana, tako pri povezavah lesa kot pri ornamentiki,« pravijo v biroju Ofis.

S fasadno oblogo iz lesenih brun z vogali v obliki lastovičjega repa so se ognili uporabi lepila, zaščiti z barvami pa s karboniziranim žganim lesom, ki je premazan z naravno borovo smolo. FOTO: Miran Kambič

Gabariti, orientacija in pozicija tako strehe kot objekta so ostali kot pri prvotnem objektu s preloma stoletja. Prvotni kamen, ki je gradil pritličje, so ponovno uporabili tudi v pritličju novega objekta, zgornji del pa je lesen z lesenimi ganki. Kot poudarja arhitektka Špela Videčnik, ima Slovenija zelo bogato tradicijo stavbarstva, ki se je v alpskih predelih razvila iz kljubovanja ekstremnim gorskim razmeram in še danes ponuja mnoge uporabne rešitve za ta območja. Vernakularno arhitekturo so raziskovali že med študijem, pozneje še posebej kozolce, senike in pastirske stanove, s katerimi je zelo bogato območje Bohinja in tamkajšnje planšarske planote.

»To znanje prednikov se nam je zdelo pomembno uporabiti tudi zato, ker gre za turistični objekt in je to priložnost tudi za promocijo slovenske dediščine in znanja. Uporabili smo le slovenski les, osnova je smreka, pri vseh materialih in elementih pa sledili sodobnim ekološkim smernicam naravne obdelave lesa, torej brez lepil in drugih kemičnih sredstev,« pripoveduje. Teh načel so se držali že pri lani postavljenem vstopnem objektu v sotesko Vintgar na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka.

S fasadno oblogo nove vile Muhr iz lesenih brun, ki imajo prepletene vogale v obliki lastovičjega repa, so se ognili uporabi lepila, zaščiti z barvami pa s karboniziranim žganim lesom, ki je premazan z naravno borovo smolo, kar mu poklanja visoko vodoodbojnost.

Interier restavracije so oblikovali v sodelovanju z Blažem Zrnecem oziroma njegovim pohištvom in elementi iz recikliranega lesa (Drugačno pohištvo). FOTO: Miran Kambič

Že pred več tisoč leti so tako v stari Perziji kot tudi Vikingi zaščitili lesene stavbe in čolne. Tudi dvatisočletni drevak z Ljubljanskega barja je imel zaščitni premaz iz borove smole, pozneje so kombinacijo žganja lesa in borove smole uporabljali v Alpah in na Japonskem, v Skandinaviji, baltskih deželah in tudi ZDA, kjer je ponovno aktualna. Na tako obdelanem lesu se ne more razviti lesna goba ali plesen, prav tako se vanj ne zajedo insekti. Z obnavljanjem borove smole les ostane temen, skoraj črn, drugače pa počasi svetli v rjavo oziroma sivo barvo.

Po odhodu članov jugoslovanske kraljeve družine od začetka 40. let je bila opuščena, po vojni nacionalizirana in je prešla v last sindikatov, zato se je je prijelo tudi ime Sindikat.

V sodelovanju s slovenskimi oblikovalci

V pritličju vile je restavracija, v nadstropju konferenčna dvorana, v zgornjih etažah pa le štiri suite, četudi objekt premore 1100 kvadratnih metrov. Glede na to, da imajo v sosednjem hotelu Bohinj 69 sob običajnih velikosti, so v vili Muhr želeli urediti sobe za zahtevnejše goste, tako da vsaka meri vsaj 90 kvadratnih metrov.

Vsaka je unikatna, nekatere imajo kamin, druge savno ali večjo kopalno kad, nekatere bogat sobni bar, druge kuhinjo in so poimenovane po štirih kraljevih osebnostih, ki so pustile pečat, vse suite pa se prek velikih oken odpirajo proti gankom in povezujejo z zeleno okolico.

V hiši so le štiri sobe, velike vsaj 90 kvadratnih metrov. FOTO: Miran Kambič

Kot kontrast temni fasadi so si arhitekti notranjost zamislili bolj toplo in predvsem bolj svetlo – iz slovenske smreke in macesna v naravni barvi, ki sta obdelana le z oljem. Interier restavracije so oblikovali v sodelovanju z Blažem Zrnecem oziroma njegovim pohištvom in elementi, izdelanimi iz recikliranega lesa (Drugačno pohištvo). V restavraciji so uporabili recikliran star les, ki je bil obrušen, krtačen in premazan z oljem.

Kot kontrast temni fasadi so si arhitekti notranjost zamislili bolj svetlo – iz slovenske smreke in macesna v naravni barvi. FOTO: Miran Kambič

Oblikovalec svetil Tilen Sepič se je podpisal pod lestenec v restavraciji, ki je unikatni izdelek iz korenin bukev, ki jih je lani ob jezerski obali podrl vihar, stoječe luči pa je oblikoval iz starih smuči. »Opečni elementi za šankom in kaminom povzemajo ornamentiko prezračevalnih odprtin lokalnih senikov. Vse skupaj dopolnjuje unikatna keramika Pie Mršek, vzorci pa so s starih bohinjskih vezenin. V šank, ki je iz žganega starega lesa, so umeščene posode z lokalnimi čaji,« naštevajo arhitekti elemente in lokalne poudarke, ki so celotno zgodbo sestavili v celoto. Tudi s celostno grafično podobo, ki so jo oblikovali v Studiu Klun.

Vse suite pa se prek velikih oken odpirajo proti gankom in povezujejo z zeleno okolico. FOTO: Miran Kambič

Vila Muhr Ribčev Laz, Bohinj

Naročnik: Alpinia Group

Gradnja: 2023–2025

Velikost objekta (bruto): 600 m²

Arhitektura: Ofis arhitekti (Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Matej Krajnc, Borut Bernik, Amadej Mravlak, Giulia Sgrò, Nada Kodela, Deniz Itak, Juan Pablo)

Zasnova statike:
Project PA, Milan Sorč

Interier restavracije:
Ofis arhitekti, Drugačno pohištvo

Interier suit in kongresni del:
Svea, Lestor

Unikatna keramika: Pia Mršek

Gradbena dela: Tosidos

Streha in lesena fasada:
Tesarstvo Štebe, Mizarstvo Ovsenik

Okna: Lesko Žiri

Zunanja ureditev iz teraca: Žurbi team