Kot napovedujejo na ljubljanski občini, se ta mesec obeta uradno odprtje športnega centra Ilirija, pred slovesnostjo pa se bo nad historični vhod vrnila replika Plavalke Franceta Goršeta, ki je nekoč krasila park Tivoli. Bazene so za poskusno obratovanje napolnili že novembra, še preden bodo objekt predali javnosti, pa smo se z arhitektom centra Petrom Lorenzem (Lorenz Ateliers) pogovarjali po telefonu.

Kako ste zadovoljni s projektom?

Kot veste, imamo za sabo 24-letno zgodbo, prav neverjetno je, koliko je bilo načrtovanega, a na koncu moram reči, da je bila osnova našega koncepta realizirana, projekt pa je vsaj po mojem videnju pomemben urbanistični prispevek Ljubljani. Najpomembnejša je vnovična povezava s parkom Tivoli in ponovna vzpostavitev Lattermannovega drevoreda, ki ga je pred desetletji odrezala železniška proga.

Ta javni prostor je po mojem fantastičen dosežek za Ljubljano. Športne centre ponavadi gradijo zunaj mesta, na obrobju, kamor je nekaterim prebivalcem težko priti, zato so ti centri izolirani. Tudi na olimpijskih igrah v Parizu, denimo, smo videli, da so bazeni zunaj mesta, ljudje plavajo, izolirani v škatli.

»Vsak projekt, še posebej ta, je edinstven na tej lokaciji, arhitekturna rešitev tu je po mojem lahko samo taka,« je prepričan arhitekt Peter Lorenz. FOTO: Florian Lechner

Tako da ima Ljubljana res edinstven bazen, sredi mesta, vključen je v promet – skozi križišče ob njem menda pelje okoli 30.000 avtomobilov na dan –, ob železnico, med pešce, kolesarje, ki sem zlahka pridejo. Je popolnoma integriran v mesto, ne pa ločen od njega. To je tudi moje glavno sporočilo. Pred četrt stoletja je bila ostra razprava, ali naj se te vrste projekt zgradi tam ali ne.

Prepričan sem, da bo center kar najbolj uporaben. Bazena nismo načrtovali samo za plavalce. To je drag projekt, zato je pomembno, da je čim bolj dostopen javnosti. Pa tudi, da je primeren za marsikaj drugega. Sanjam o rock koncertu na bazenu, kar je povsem izvedljivo. Mislim, da vsi nekako čutijo, da to ni navaden bazen, ampak veliko več kot to. Je tudi prispevek in spomenik športu v središču mesta. Šport je v Sloveniji zelo pomemben.

Še vedno pa upamo, da bo več napak – nekatere so precej hude – mogoče odpraviti.

Kaj natanko ni izvedeno po načrtu?

Na strehi je napačna barva, zaradi tega sem zelo razočaran. Predlagali smo temno modro, a je od aprila lani svetlo modra.

Kako komentirate pogoste očitke meščanov, da smo zgradili več kot dve desetletji staro arhitekturo?

Projekt se je nenehno spreminjal, a ima kakovostno urbanistično zasnovo. Tudi denimo koncept ljubljanskega Tromostovja (zgrajeno je bilo v začetku 30. let; op. p.) je tako močan, da je aktualen še danes. Menim, da na arhitekturo ne bi smeli gledati tako, da je treba vsakih pet let ustvariti nekaj drugega.

Nekatere stvari se seveda spreminjajo, ker se spreminja družba. Energija oziroma energijska učinkovitost ima danes drugačen pomen kot pred 25 leti. Na začetku je bila Ilirija predvidena kot popolnoma ozelenjena, zdaj pa ima fotovoltaične panele in ti z zeleno streho ne gredo skupaj. Lahko imate eno ali drugo.

Projekt je po besedah občine eden prvih javnih objektov v Sloveniji, ki ustrezajo merilom skoraj samozadostnih stavb, in je med večjimi emisijsko nevtralnimi zgradbami pri nas. S sončno elektrarno in toplotnimi črpalkami stavbo tako ogrevajo kot hladijo. FOTO: Leon Vidic

Vsak javni projekt v demokraciji je deležen javne razprave. Zato me ne moti, če so nekateri proti novi Iliriji, morda tudi proti njenemu grobemu industrijskemu videzu. To je normalno. Tudi Eifflovemu stolpu so nekoč zelo nasprotovali. Povsem normalno je, da se mora javnost navaditi na inovativno arhitekturo ali na premike v znanosti.

Sam pa sem na primer zelo vesel, da smo ohranili staro vhodno stavbo. Najprej sem mislil, da to ni potrebno, zdaj pa jo vidim kot zelo dobro dopolnitev novega. Na vrhu ohranjene historične stavbe je terasa, kjer je lahko zabava, govorniški oder ali karkoli drugega.

Na vrhu ohranjenega historičnega vhodnega objekta je po novem terasa. Repliko Goršetove Plavalke, ki so jo leta 2007 ukradli, sta pred dvema letoma izdelala študenta kiparstva z akademije za likovno umetnost in oblikovanje Denis Vučko in Denis Dražetić. FOTO: Leon Vidic

Veliko debat je sprožala steklena fasada, med drugim zaradi transparentnosti. Mislim, da je to znak odprte družbe, da stvari niso zaprte, ampak že na prvi pogled dostopne za vse. To je zelo pomembno sporočilo Slovenije. Verjamem, da ima lepo prihodnost, za kar pa je potrebna tudi odprta družba. In to kaže že arhitektura.

Bi danes vendarle kaj spremenili?

Vsak projekt, še posebej ta, je edinstven na tej lokaciji, arhitekturna rešitev tu je po mojem lahko samo taka. Pri naslednjem projektu te vrste pa bi bila rešitev drugačna, te ni mogoče kopirati.

Vedno pa se razpravlja o stroških in učinkovitosti in arhitekt nikoli ne more 100-odstotno uresničiti, kar želi. Ker arhitektura ni odvisna od enega človeka, temveč od mnogo drugih želja, zahtev in interesov, tudi vplivov, ne samo politike, ampak spomeniškega varstva, inženirjev ... Me je pa presenetilo, da je projekt Ilirije že dobro znan, od zelo kritičnih znancev iz vse Evrope zanj dobivam zelo pozitivne komentarje.

Steklena fasada je po arhitektovem videnju znak odprte družbe, da so stvari že na prvi pogled dostopne za vse. FOTO: Leon Vidic

Vseeno ima kopališče Ilirija povsem spremenjen značaj. Zunaj ni več večjega zunanjega bazena, kamor so Ljubljančani poleti radi zahajali.

Prej je bil tam 25-metrski zunanji bazen, zdaj je 50-metrski notranji. Da, gre za povsem drugačen projekt, ki je predvsem športna infrastruktura. Kljub temu smo se zares trudili, da bi bila to pomembna točka Ljubljane s številnimi urbanimi dejavnostmi.

Ob vseh kritikah pa moram poudariti, da je zelo pomembno, da so se mestne oblasti odločile za realizacijo projekta, saj projekti izboljšujejo življenje, besede ga ne. Župan mi je pred šestimi leti dejal, da hoče najboljši bazen v Evropi, kar sem mu tudi obljubil.

Cilj je bil ustvariti nov tip urbanega bazena ali, če hočete, urbanističnega bazena, integriranega v mestno življenje in družbo, ki je lahko zgled tudi za druga mesta. Ljubljana je zaradi kakovostne arhitekture na zelo dobrem glasu in upam, da bo ta projekt še širil ta sloves.

V športnem centru so še večja dvorana za rekreacijo, odbojko in košarko, manjša dvorana za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorana za borilne športe. FOTO: Leon Vidic

Niz projektov je, ki živijo in bodo živeli v mestu naslednjih nekaj desetletij. Kar ni bilo enostavno ne ekonomsko ne organizacijsko, ampak na koncu mislim, da kaže na uspešno delo vseh vpletenih. Tudi z glavnim izvajalcem, podjetjem Makro 5 gradnje, smo bili zelo zadovoljni.

Delo so opravili strokovno, med drugim zapleteno jekleno konstrukcijo, česar ne zmore vsakdo. Tako da sem nad kakovostjo izvedbe v Sloveniji navdušen. Po 24 letih boja se je vse skupaj splačalo in resnično upam, da bo projekt prispeval k svetli prihodnosti Ljubljane.