Želel si je, da se s stolpa Pomona vidi do sv. Florijana

Če je še pred nekaj leti Rogaška Slatina veljala za zdraviliški kraj, je zdaj s še enim stolpom – na turistični kmetiji Pomona v Zgornjem Sečovem – neizpodbitno postala tudi dežela stolpov in prostranih razgledov. Zadnji, 25 metrov visoki stolp, ki so ga septembra odprli na omenjeni kmetiji, so zgradili na pobudo lastnika Janka Zupanca. Čeprav so bili zametki posestva zastavljeni pred več kot 20 leti z zasaditvijo hrušk viljamovk, od koder tudi ime kmetije – po starorimski boginji Pomoni, boginji sadja in sadovnjakov –, se je lastnik pred dobrimi desetimi leti odločil, da se bo ukvarjal samo s turizmom.

Diplomirani ekonomist se je pred začetkom novega tisočletja z družino preselil iz Rogaške Slatine na posest svojega deda, kjer je danes Pomona, in se odločil, da bo na kmetiji zasadil viljamovke. A začetki niso bili lahki, pripoveduje. Družino je naprej prizadela očetova smrt, nato se je poškodovala mama in postala tetraplegik, Janko Zupanec pa je poskušal ob službi in skrbi zanjo tu in tam postreči prvim gostom. To so bile manjše skupine, ki jim je ponudil suhomesnate dobrote in domače žganje, pred 13 leti pa se je odločil, da se prijavi na razpis za ureditev namestitev. V drugo mu je uspelo.

Nekateri ostanejo tudi 14 dni

V tematskih sobah, poimenovanih po sadju, ponuja namestitev v domačih, rustikalno urejenih prostorih, kakršna je tudi jedilnica, v kateri sva se pogovarjala ob zakurjeni peči in spremljavi Radia Sraka. Kot pravi, je zadovoljen z zasedenostjo sob, gostje pri njih ostajajo od dva ali tri pa vse do 14 dni. Ruskih gostov sicer ni več, prihajajo pa Italijani, Belgijci, Nemci, Avstrijci, Portugalci, tudi Hrvatje – Zagreb, ki je res blizu, je velik potencial.

Pridejo ljudje, ki iščejo mir – morda tudi sebe, in na posesti se res na trenutke zdi, da se čas ustavi. Ne le v naravi, obiskovalci se lahko umirijo v velnesu s tremi vrstami savne in fitnesom ter ležalniki, s katerih je skozi veliko okno pogled na domači gozd, ali ob zunanjem biobazenu, ob katerem so počivalniki v obliki čebelnjakov.

Na posestvu sta tudi zeliščni vrt in gojišče gob šitake, ki so jih začeli vzgajati pred dvema letoma in so zdaj pomemben del kulinarične ponudbe. »Iz njih delamo karpačo pa juhe, omake, ponudimo jih kot samostojno jed na žaru ali ocvrte, imamo jih za zgoščevanje omak, navsezadnje je ta goba, ki prihaja iz Japonske, zelo zdravilna,« našteva sogovornik, preden se odpraviva na učno pot in sprehod med debli.

Tudi z imenom se ta sprehod nekako razlikuje od bolj znane poti med krošnjami na Rogli. Pot, zgrajena iz macesnovega lesa, se vzpenja približno šest metrov nad tlemi, kjer obiskovalec opazuje značilnosti 20 drevesnih vrst, okolico in navsezadnje krškopoljske prašiče, ki se veselo podijo in prepirajo v veliki ogradi pod potjo. »Za učno turistično pot smo zgradili ta 120-metrski most, s čimer smo povezali del posestva. Most ni raven, da smo se izognili sečnji dreves – s tem smo se prilagodili naravi, in ne obratno. Z mostu se vidi oddaljeni stolp Kristal, če pa se obrnemo za 180 stopinj, nas iz bližine pozdravi stolp Pomona,« pripoveduje sogovornik.

Z mostu pridemo do pokritega paviljona, kjer je v pripravi prostor za degustacijo, le lučaj stran je akvaponski rastlinjak, replika pompozne stare vrtnarije iz Rogaške Slatine iz leta 1927. V njem prebivajo krapi, jesetri in albino beluge, ribe, s pomočjo katerih gojijo zelenjavo. Akvaponika je trajnostni način pridelave hrane v rastlinjaku, ki združuje ribogojstvo in pridelavo zelenjave. »Taka pridelava ni dobičkonosna, zgodba pa je dobra,« je iskren Janko Zupanec, ki ima – sodeč po tem, da mu telefon za nove rezervacije ves čas zvoni – smisel zanje. Ob rastlinjaku je še en zelenjavni rastlinjak, v katerem se tu in tam najde še kakšen neobran paradižnik in bazilika, še več zelenjave pa je na njihovem vrtu.

Ne konkurenca, ampak turistična prednost

Janko Zupanec prizna, da je imel s sadovnjakom, s katerim se je vse začelo, v zadnjih letih velike težave, saj so imeli tolikokrat pozebo, da se ukvarjanje s tem preprosto ne izplača več. Prihodnje leto bo tako skrčil nasad viljamovk in namesto njih posadil vrt. Od vrta se približujeva stolpu, ki ima v okolici kar nekaj konkurence, največjo gotovo z največjim Kristalom. A sogovornik zatrjuje, da drug drugega ne vidijo kot konkurente, temveč je prav to lahko velika turistična prednost.

»Ne le Kristal, tudi Janina in stolp na Boču, blizu so še Rudnica pa Stolp ljubezni, Resevna ...« je našteval. »Pred kratkim smo imeli goste, ki obiskujejo različne razgledne stolpe – naš je bil že dvestoti po vrsti. Ko ljudje pridejo k nam, jih z veseljem usmerim na najvišjo zgradbo v Sloveniji, stolp Kristal, pa tudi na druge turistične točke. Gosta ne moreš zadržati le pri sebi. Seveda poskušam ponujati unikatno zgodbo, ampak bistvo je v povezovanju. Tudi številne sprehajalne poti potekajo iz Rogaške Slatine in ljudje tako pridejo do nas. Navsezadnje je k našemu turizmu zelo pripomogel zdravilni donat.«

Ko ga izzovem z vprašanjem, zakaj vendar še četrti stolp v občini, zagotovi, da se bo odgovor razkril, ko se bova povzpela nanj. Stolp iz 90 kubičnih metrov macesnovega lesa oziroma lepljenca in 30 tonami jeklenih povezav je bil velika investicija, v vrednosti okoli 380.000 evrov, del sredstev je pridobil na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v obliki nepovratnih evropskih sredstev. Do vrha vodi 140 stopnic.

Razgled do sv. Florijana

Da je visok ravno 25 metrov, pa obstaja poseben razlog. Janko Zupanec si je želel, da se z njega vidi do Sv. Florijana, kjer je sicer »zadnji dom« njegovih staršev. »Sprva sem mislil, da bo visok kakih 15 metrov, a potem smo z dronom ugotovili, da mora biti višji, če hočemo, da se vidi do Florijana. Z velike ploščadi na vrhu, ki je pokrita s streho, se vidi še mnogo drugih krajev, hribov in okoliških vasi. »Poglejte, od tod se Kristal vidi še bolj kristalno, tam zadaj sta Stolp ljubezni pa Rudnica, v daljavi vidiva Zasavski Triglav – Kum, v bližini je še Donačka gora oziroma naš, štajerski Triglav, videti je vse Obsoteljsko, Kozjansko, del hrvaškega Zagorja, Sljeme …« našteva sogovornik. Na vrh gre, kot doda, večkrat tudi sam in se čudi, opazuje okolico, preprosto srečen in navdušen nad razgledom. Gostje, ki si želijo obiskati učno pot in stolp, se morajo sicer predhodno najaviti.

Na stolpu so uredili tudi mize, kjer bi lastnik rad v prihodnje prirejal kulinarične dogodke. Prostora je za 33 ljudi in prepričan je, da bi ljudje ob tovrstnih pogledih lahko še bolj uživali v njihovi domači hrani, načrte razkriva sogovornik, ki z gosti ne splete le bežnih, temveč neredko tudi tesnejše vezi.