Niti tisoč metrov nima, ponuja pa razgled do Blatnega jezera

Boč s skoraj 980 metri nadmorske višine kot osamelec štrli iz zaključka pogorja Karavank in velja za zadnjo goro te gorske verige. Spomladi, ko gozd buhti v različnih zelenih odtenkih, je še posebej privlačna pohodniška točka. Poleg razgibane narave, travnikov, svojevrstne sestave in skrivnosti – tam je bila vojaška baza JLA – pohodnike nagradi z izjemnimi razgledi z vrha, kjer stoji njegov prepoznavni znak, 20 metrov visoki jekleni razgledni stolp.

Pogledi sežejo do Triglava, celotnih Kamniško-Savinjskih Alp, avstrijskega Gradca, Pohorja, Gorjancev in hrvaških hribov – v ostrih in jasnih zimah pa celo do Blatnega jezera. »Ne smemo pozabiti niti pogleda na slikovito porečje Dravinje, ki leno vijuga po dolini,« spomni Janko Kovačič, predsednik Planinskega društva Poljčane. Društvo, ki šteje nekaj več kot 500 članov, skrbi za 55 kilometrov planinskih poti, prav tako so lastniki razglednega stolpa in planinskega doma na Boču.

Na vrh Boča tudi s kolesom

Dom, ki ima certifikat okolju in družinam prijazne planinske koče, stoji pod vrhom (na nadmorski višini 659 metrov) na prostrani planoti Na Ravni na zahodnem pobočju Boča, poleg cerkvice sv. Miklavža iz začetka 16. stoletja. Planinski dom, kjer je mogoče tudi prenočiti, je na slovenski turnokolesarski poti. S kolesom je mogoče doseči vrh Boča po gozdnih cestah iz Zgornjih Poljčan, Studenic, Makol, Rogaške Slatine, po lokalnih cestah iz Poljčan in Kostrivnice ter po kolovozih, ki pa jih bolj poznajo domačini, dodaja Kovačič.

Sicer pa na Boč vodi vsaj deset označenih planinskih poti. Izhodišča so v Poljčanah, Gabrniku, Kostrivnici, Rogaški Slatini, Makolah. »Severni pristopi so bolj strmi in krajši, medtem ko so poti iz drugih smeri daljše in manj strme. Čez Boč poteka Štajersko-zagorska krožna pot v skupni dolžini skoraj 77 kilometrov, ki se začne v Podčetrtku, vodi pa tudi po zagorskih gričih in vrhovih na sosednjem Hrvaškem. Poleg teh poti lahko pridemo skoraj do vrha tudi po gozdni cesti, planinski dom na Boču pa je dosegljiv še po lokalnih cestah iz Zgornjih Poljčan in Kostrivnice,« našteva sogovornik.

Plezalna stena za najpogumnejše

Vse poti so dobro obiskane. Največ pohodnikov prihaja iz Zgornjih Poljčan po poti Čez Babo ali pa po Detičkovi poti – ta je manj zahtevna in primerna za družine –, obe se na Bočki ravni usmerita do planinskega doma na Boču, od tod pa se pohodniki lahko povzpnejo na vrh po krožni poti. Tam si na poti čez Balunjačo lahko privoščijo tudi krajše »feratanje«, vzpon po zelo zahtevni planinski poti, kjer je treba uporabiti ustrezno opremo.

Ta del je zaščiten kot krajinski park in vodovarstveno območje. Planota je razgibana, primerna za družinska srečanja, piknike in preživljanje prostega časa v vseh mogočih oblikah, pravi Kovačič. Pobočja so strma in porasla večinoma z bukovimi gozdovi, zato so še posebej lepa v pomladnih odtenkih.

Za Bočko ravan so značilni suhi travniki, ki dajejo zavetje in hrano živalim ter rastlinam, ki jih v tem delu Slovenije sicer ne najdemo. Med drugim na Boču uspeva velikonočnica, ki je letos kajpak že odcvetela. Tu jo je leta 1928 prvi opazil amaterski botanik nemškega rodu, rojen na Slovenskem. Nahajališče je podrobno opisal slovenski botanik prof. dr. Viktor Petkovšek leta 1952. Nekdanje večje območje razširjenosti velikonočnice v okolici planinskega doma na Boču je danes skrčeno na približno 1200 kvadratnih metrov.

Priljubljeni cilj domačinov

Na Boč se vsako leto povzpne do 40.000 obiskovalcev; med njimi so domačini, za katere je vzpon vsakodnevna rekreacija, prihajajo pa tudi planinci iz vse Slovenije, nekaj jih je celo iz tujine – priljubljen cilj je predvsem za hrvaške pohodnike.

Po geološki sestavi je Boč zelo raznolik, prevladujeta dolomit in dachsteinski apnenec, zato je pogorje znano kot najvzhodnejši del krasa pri nas. Veliko je vrtač, manjših jam, pogorje nima površinskega vodotoka, je pa neprecenljiv vir pitne vode za okoliško prebivalstvo. »Leta 1914 je D. Žunkovič poskušal dokazati, da je krajevno ozadje za legendo o gralu v pesnitvi o Parzivalu iskati prav v Boču, v jezeru v notranjosti gore, po katerem menda plavajo labodi. Ob močnem deževju in taljenju snega postanejo izviri v Studenicah posebno bučni, kar je bil za ljudi dokaz, da je Boč votel,« poudari Kovačič.

Ko je govor o Boču, pridejo na dan še druge skrivnosti. Ob hoji proti vrhu obiskovalec naleti na ograjo, na kateri piše, da je to strogo varovano vojaško območje. Slišati in prebrati je mogoče različne teorije o tem, čemu naj bi JLA služila notranjost Boča. Govorilo se je o raketni bazi, radarski bazi, da naj bi bila notri skrivna skladišča z orožjem, raketami … Menda niti vojaki, ki območje varujejo, ne vedo, kaj se skriva tam.

Kako so prestavili razgledni stolp

Boč ima dva približno enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le pet minut hoje. Na enem so oddajniki in vojska, na drugem razgledni stolp.

Leta 1899 je savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva na hribu postavila kočo, sočasno pa je na vrhu nastal precej izviren razgledni stolp: mogočni bukvi so posekali rogovilaste veje, namestili nanjo lesen oder in vse skupaj pokrili s streho. Ta stolp je prvi razglednik na Slovenskem, pove Kovačič. Leta 1930 so obnovili kočo in postavili nov lesen razgledni stolp, visok 20 metrov. Leta 1962 so lesenega zamenjali za kovinskega, ta je bil nazadnje obnovljen leta 2007. A tisti, ki se bojijo višine, naj raje počakajo ob vznožju stolpa, saj je vzpon nanj tudi malce adrenalinski.

Telekomunikacijski stolp so začeli graditi leta 1983, prav na mestu, kjer je bil razgledni stolp. »Z veliko težavami smo dosegli, da so razgledni stolp prestavili na sosednji vrh, območje telekomunikacijskih naprav in vojašnice pa ogradili z bodečo žico. Najprej je bolelo, potem pa smo se navadili na nova dejstva, saj nanje nismo imeli vpliva. Prej nadelane poti smo speljali ob ograji tako, da je bil vrh vseeno normalno dostopen. Po osamosvojitvi je slovenska vojska 'prepovedano' območje zožila na minimum,« opisuje sogovornik.

Dom žalik žena in Špelkinih razbojnikov

Prvi pisni viri o Boču menda segajo vse do leta 1200. Ljudi je enako privlačil takrat, kot jih privlači danes. Poseben je po zgradbi, postavitvi v prostoru, dogajanju v preteklosti in danes, pa tudi po rastlinskem in živalskem svetu. »Zaradi obilja dobre pitne vode so si ljudje tukaj postavljali domove in se za stalno naselili. Našli so tudi izvire mineralne vode, ki so nekoč prinašali ljudem nekaj zaslužka. Danes najdemo v naravi samo še en izvir,« pove Kovačič.

Pol ure nad planinskim domom je v pečinah na zahodnem pobočju Boča jama Balunjača, v kateri so po ljudskem izročilu bivale žalik žene, pozneje pa razbojniki, ki jim je poveljevala Orjaška Špelca. »Botanik Frölich je leta 1865 prvi objavil pripovedko o razbojnici Špelki, ki naj bi pred letom 1740 z 12 pajdaši ustrahovala vso okolico, dokler jih niso ujeli in na deželnem sodišču v Štatenberku obsodili. Špelka je bila obglavljena, a je še pred prijetjem v votlini na Boču zakopala naropane zaklade, do katerih pa ni mogoče prodreti, ker hude sape pogasijo vsako baklo,« o eni od legend pripoveduje predsednik PD Poljčane. Pripovedke so ohranile mikavnost vse do danes, pričajo pa, kot meni sogovornik, tudi o težki preteklosti naših prednikov.