Kozjanski odmerek ljubezni na 25,9 metra

Slovenijo smo že večkrat razglasili za deželo stolpov, saj jih ima kar sedemnajst, najslavnejši in najvišji med njimi, Vinarium, je zrasel pred šestimi leti in do zdaj sprejel že pol milijona obiskovalcev. Istega leta so odprli še enega lesenega, ki sicer s svojimi 25,9 metra v višino ne more konkurirati najvišjemu, je pa zagotovo stolp, ki si zaradi svojega imena (in legend v okolici) zasluži naziv najbolj romantičnega – to je Stolp ljubezni na Žusmu. In je lahko romantičen, tudi če se nanj povzpnemo sam(sk)i, saj ponuja čudovit razgled, ki ob jas­nem vremenu (menda) seže vse do Triglava.

Stolp stoji na severovzhodnem vrhu 669 metrov visokega Velikega špička, najvišje točke Žusma (ime izhaja iz nemške besede Sussenheim, kar v prevodu pomeni sladki dom), ki predstavlja severni rob Kozjanskega. Prav v želji po razvoju turizma na tem območju oziroma v sami šentjurski občini se je že leta 2008 rodila ideja o postavitvi stolpa; to pa je bila pobuda za ustanovitev tamkajšnjega Planinskega društva Žusem. Od zamisli do uresničitve je trajalo dolgih sedem let – največ časa je vzel postopek umestitve stolpa v občinski prostorski načrt, skupaj z materialom in prostovoljnim delom pa je vreden več kot 150 tisoč evrov.

 

Ime po zavetniku zaljubljencev

Stolp, najvišji leseni pri nas, je iz macesnovega lesa, prvotno so sicer razmišljali o železnem, a so po ogledu vrhniškega presodili, da je les bolj naraven in se lepše zlije z okolico. Z vrha se ne vidi le na bližnje griče in hribe (denimo na Svetino, Resevno, Boč …) ter celo najvišji slovenski vrh, razgled seže tudi onkraj slovenskih meja: na Hrvaško, Madžarsko in v Avstrijo. Na leto se nanj povzpne med deset in petnajst tisoč pohodnikov, so pojasnili na PD Žusem.

Z vsemi donacijami, sponzorji in delom društva bi lahko rekli, da je stolp nastal z veliko ljubezni, a razlog za njegovo ime se skriva drugod. Na hribu Žusem namreč stoji cerkev sv. Valentina, ki je zavetnik zaljubljencev. Le nekaj metrov od nje pa je še ena cerkev, posvečena sv. Jakobu. Zaradi posebnega ambienta cerkva so kraj zavarovali kot kulturno dediščino in uredili grajsko učno pot, ki na devetih kilometrih predstavi nekaj poudarkov o naravni in kulturni dediščini na območju. Na tem hribu so zatočišče našli tudi žusemski knezi, ki jih prvič omen­jajo že leta 1203, da so res bivali v teh krajih, pa pričajo grajske ruševine in številne legende.
 

Babno vino, »ki spodbuja rodnost«

Grad Žusem je stal na kopastem pomolu nad naseljem Dobrina pri Žusmu, zgrajen je bil na začetku 13. stoletja, nekaj časa je bil v posesti celjskih grofov, opuščen pa je bil menda konec 18. ali v 19. stoletju. Doživel je veliko prezidav in dozidav, danes pa so od njega ostale le še razvaline.

»Po ohranjenih sledovih in starih upodobitvah sodeč se zdi, da je imel prvotni grad podobo mogočne utrjene stolpaste hiše,« v knjigi Legende grofije žusemske piše Daniel Artiček, ki se je rodil s pogledom na Žusem. O svojem rojstnem kraju je napisal več knjig, v katerih se najdejo legende s tega območja, ki je sicer še pred dobrimi petdesetimi, sto leti veljalo za precej nerazvito. Ena od bolj hudomušnih legend (pri katerih so dogodki, kot opozarja pokojni Artiček, resnični, ker o njih pripoveduje ljudsko izročilo, zgodbe pa so izmišljene) Babno vino govori o tem, da je grofica z Gradca, ki ni mogla svojemu grofu roditi otrok, odšla na žusemski grad k svoji sestri ravno v času trgatve. Tam sta se s sestro in drugimi krajani napili vina, prespala je v gorci, kjer se je še dolgo v noč zabavala, »nihče ni vedel, kaj se je sicer dogajalo v spalnici, ko je prišel k njej hlapec«, a vprašala ga je tudi o tem, ali misli, da bo vino pomagalo pri zanositvi. Odgovoril ji je, da »samo vino bo najbrž premalo, bo treba še kaj zraven«. In tako so grofico čez mesece res videli v blaženem stanju, vsako leto pa so ji v času trgatve poslali vino, katerega učinek naj bi bolj deloval, »če ga dostavi vinogradnik osebno«. Prav to, da so imeli grofje te kraje »zaradi ljubezni«, je po besedah Martina Ozisa, pobudnika gradnje stolpa in zdajšnjega predsednika PD Žusem, razlog več, da je stolp dobil takšno ime.



Še ena legenda o tem, kako se je sam grad zrušil, pa govori o revežu Muježu, ki so mu pravili zad­nji gospod graščak. Ta je nekoč, sedeč na zidu, pogledoval z gradu proti ljudem, ki so grabili seno, ko je naenkrat zagledal, da se jim približuje ogromna kača, ki je bežala z gradu. Začel je teči in kričati, da bi jih opozoril pred nevarnostjo, nakar se je grad zrušil sam vase – njega pa je prav kača obvarovala pred smrtjo.
 

Po novem še zipline za najmlajše

A od legend nazaj k Žusmu. Do tja je urejenih več pešpoti, ki imajo različna izhodišča: vodijo od turistične kmetije Žurej-Ječovo, Grofovega štanta, cerkve sv. Valentina, od grajskih razvalin … Med seboj se razlikujejo po trajanju in zahtevnosti, zato so primerne tako za tiste z boljšo kondicijo kakor za družine z otroki. Pred kratkim so na vrhu prav za najmlajše uredili tudi zipline.

Ena od poti se začne pri Turistični kmetiji Žurej-Ječovo. Pelje po lepi dolini, približno 20 minut po gozdu, nato se pri Grofovem štantu ob cesti lahko odločimo med dvema nadaljevanjema. Ena pot, označena kot strma, se vzpenja pod samim stolpom in tik ob kamnolomu. Druga, panoramska, pa zavije desno po cesti do kmetije Užmah in ponuja razglede, ki sežejo tudi do Kamniško-Savinjskih Alp, Pohorja, Boča, Donačke. Če prva povprečnemu pohodniku vzame 45 minut do uro, je druga daljša in boste zanjo potrebovali vsaj pol ure več. Za ljubitelje klinov in jeklenic je urejena Gamsova pot (pravzaprav dve: strma in položna).

Vsako leto 27. aprila pripravijo tudi pohod na Žusem (lani in letos so ga zaradi epidemije sicer odpovedali), prav tako so vsako leto organizirali tek trojk. In seveda vsako leto pripravijo Valentinov nočni pohod z laternami. A tudi sicer sta nočni poletni sprehod na Žusem in pogled s stolpa posebno doživetje, po drugi strani pa ni nič kaj romantičen in privlačen pogled na kamnolom pod njim, ki so ga začeli širiti in zaradi katerega so morali prvotno strmo pot na novo urediti. Iz daljave – denimo z bližnjega stolpa na Resevni – je videti, kot da bo stolp kmalu izgubil tla pod nogami. Sicer naj bi zdržal nekje petdeset let.

Žusem je vsekakor zanimiv pohodniški cilj za vse ljubitelje razglednih stolpov, in teh pri nas ne manjka – če pomislimo samo na razpisani referendum o stolpu Kristal v bližnji Rogaški Slatini –, oziroma za vse, ki jih zanimajo legende. Prednost Žusma je tudi v tem, da ponuja malo več intime kot kakšni drugi, precej bolj oblegani hribi v okolici. S tem pa (zaljubljenemu) pohodniku prepusti, da mu domišljija odide svojo pot, predvsem takrat, ko na vrhu stolpa pozvoni na zvonec želja.