Od Učke do skrivnostnega pribežališča Casanove

Z Mariem Andrettijem, ki je konec 70. let prejšnjega stoletja osvojil svetovno prvenstvo v formuli 1, smo se poslovili od Motovuna in gričevnatih kop v severnem delu Istre. Toda potovanje po polotoku, katerega obale tako radi obiskujemo tudi Slovenci, se nadaljuje. Kajti notran­jost Istre te vleče, želiš si, da bi jo tvoj pogled spoznal še drugače, bolj pionirsko, kot jo spoznavaš v zelenih zalivih in na plažah iz rjavega peska. Spoznal na način, v katerem bodo tudi globine v njej našle svoj glas.

Na drugem koncu Istre, na vzhodu, je vsa njena pokrajina v senci čisto zaresne gore, zrasle tesno ob morju. Ta gora je Učka in njen najvišji vrh Vojak je razpet z dolgim rezom grebena skoraj 1400 metrov nad svetovi mondene Opatijske riviere. Jožef II. Habsburški je ukazal grad­njo ceste čez goro, ki je bila pred prebojem predora glavna promet­nica med Reko in Istro. Še se na tej poti iz ust kamnite glave pretaka hladna studenčnica, s katero so si tešili žejo popotniki na prehodu od morja v notranjost celine. Ali obratno. Na Poklonu, sedlu, kjer cesta pripleza skoraj tisoč metrov visoko, najvišje, so se romarji takrat, ko se je tukaj čez hodilo še peš, poklonili Gospe Trsatski, katere cerkev so tukaj prvo zagledali na svoji poti v svetniški Trsat visoko zgoraj nad Reko, velikim mestom ob morju.

Mesto rudarstva

Na zadnje, najbolj južne obronke Učke se čez zarezo Plominskega zaliva pripenja istrsko mestece, po velikosti seveda neprimerljivo z Reko. To je Labin, mesto rudarstva. V temnih rovih rudnika črnega premoga v bližnji Raši so Istrani trpeli od 17. stoletja, še posebno hudo pa je bilo v času, ko je območje med obema svetovnima vojnama z žalostno rapalsko pogodbo pripadlo Italiji. Znameniti rudarski upor iz leta 1921 proti terorju rudniške uprave in fašistov je z razglasitvijo Labinske republike, ki jo je po 37 dneh z oboroženim posredovanjem zlomila italijanska vojska, ostal zapisan v zgodovinskem spominu.

Južno od Labina se ozka in prijazna dolina reke Raše med pisanimi čolni in dolgolasim ločjem izteka v morje. In spet se nekega dne odpravim po njej – Raška draga rečejo tej nekdanji meji starohrvaškega kraljestva v Istri – s kolesom navzgor. Proti toku. Tu ni ničesar. In skoraj nikogar. Samo domača, lepa narava. Peščena cestica pelje mimo modrega jezerca ob zelenkasti vodi med gozdnimi hribi v nekaj izrazitih vijugah naravnost na sever. Gre gladko in tekoče kakor velika ameriška cesta, le da je prazna in tiha. Pojejo ptice. Šumi Raša.

Razmišljam, kako lepo bi bilo, če bi raztresene vaške hiše, na desnem izteku doline pripete na bližnjo vzpetino, zaradi njenega šumenja dobile ime Šumber, čeprav vem, da ime prihaja od družinskega naziva lastnikov (Shumberg) še ene utrdbe, zgrajene na beneško-avstrijski razmejitvi. Sem gor se še vzpnem, ker pravijo, da je od tukaj, kjer domačini sušijo perilo – izpred starega mahu in bršljana, ki obraščata ruševino – pogled na dolino najlepši. Res je, ne razočara. Modro srebrna reka – vsaj od daleč je videti tako – in rumena cesta tečeta po zeleni travniški podlagi med črnimi griči, posutimi s temno metafiziko gostih dreves.

Jezersko polje in stara mesteca

Na izteku – ali vhodu, kakor želite – kanjona Raše se odpre še en pogled, potujoč na veliko Čepićko polje, do sredine 20. stoletja zalito z jezerom. Izsušili so ga, da bi pridobili obdelovalne površine. Po vzhodnem robu nekdanjega jezera je rimska cesta med Istro in Tarsatico (Reko) iskala svojo pot više, varno pred vodo, po dolgem pobočju bokov Učke. Tukaj je nasilni graščak Josip de Wachsenstein iz svoje utrdbe Kožljak opazoval podložne kmete in s svojo okrutnostjo povzročil enega največjih kmečkih uporov v Istri v 16. stoletju, ki se je končal – kako drugače kot z njegovo smrtjo.

Mnoge vasice držijo veliko polje v obroču že od starih časov. V Šuš­njevici živi posebna narodnostna skupina istrskih Vlahov, imenovana Istroromuni ali Ćići. Njihovi predniki so se sem doselili v 15. in 16. stoletju, po nekaterih virih pa že v rimski dobi. Vaščani so do izsušitve jezera živeli od ribištva in svoj arhaični jezik, mešanico romunščine in hrvaščine, obdržali vse do danes.

In čisto na severu, preden naš avto zapelje v predor pod Učko, je še Vranjska draga, globoka udorina, nastala s tektoniko in nalagan­jem eocenskega fliša, med katerim je najlepša prav drugačnost te pokrajine. Visoki apnenčasti stebri, čoplji, kot jim rečejo, so verjetno ostanki sige, oblikovane v ogromni davni pečini, ki je prekrivala današ­njo drago. Z obronkov se spustiš v globino in hodiš. Ali plezaš. Čez vesine in skozi preduhe pada sonce in ustvarja dolge melanholične sence v nezemeljski deželi. Diši. V njenem dahu čutiš vonj pomaranče. Zmenek z lepim dekletom, ki ti – ker si že malo v letih – pomaga pri vzponu.

Preden pride čas za odhod iz Čepića, griči okoli vasic Paz in Gologorica vzbujajo občutek o srečan­ju z angelom, ob katerem začutiš neustavljivo željo, da bi govoril z njim. Iz teh krajev je pop Mikula v 13. stoletju krenil na pot Istrskega razvoda, katere rezultat je bil dokument o zemljiški razmejitvi vaških občin. V Gologorici, sredi majhnega pokopališča, še raste smokva – pod njo so razpravljali plemiči – in za njo brest, ki je dajal senco moževanju ljudstva. Nič presenetljivega ni, da ti kraji tudi polihistorja Valvasorja niso pustili ravnodušnega.

Pride torej tudi čas za odhod iz Čepića, tega lepega polja. Pustolov­ščina se nadaljuje, zdaj v drugo smer. Po daljici, na katero so obešena stara zgodovinska mesta Istre in ki se konča, saj je vendarle daljica, v Pazinu. Duh slavne preteklosti nas spremlja najprej v Kršan, skoraj zapuščeno utrdbo, in Pićan, rojstni kraj Matka Brajše Rašana, avtorja istrske svečane pesmi Krasna zemljo, Istra mila: Glas se čuje oko Raše, / Čuje Mirna, Draga, Lim, / Sve se diže što je naše, / Za rod gori srcem svim …

Siva cesta prek Sive Istre (osred­nje območje polotoka, imenovano po barvi kamnine fliš) po odhodu iz Pićana drsi enakomerno in mirno čez ovinke, ob njih sem in tja med hrasti rastejo borovci, vse do Gračišća, kjer se ustavi. Kamnito mestece je na prvi pogled kakor vsa. Njegova urbana struktura srednjeveška. Na cerkvici Blažene Device Marije na glavnem trgu je nenavaden zid, iz katerega štrlijo žeblji. Ženske brez otrok so verjele, da bo zabijanje žebljev v cerkveno steno razbilo urok in rešilo njihovo žalost. Kaj pomeni vse to? Ednino enega samega dne? Trenutek? Upanje, v katerem se skrivajo vsi dnevi?

Preden cesta dokončno pade v pazinsko kotlino, na obronku stoji še Lindar, zadnje mesto. V njegovi sv. Katarini je dobro ohranjena izjemno redka freska Živi križ, morda edina te vrste na območju nekdanje Jugoslavije. Poznogotski simbolični prikaz odrešitve je poseben v tem, da se kraki križa nadaljujejo v človeške roke.

Legenda o gusarskem kapitanu

V Pazinu sedem na vlak in se spominjam. Vseh tistih postaj ob železniški progi med Divačo in Puljem. Nenavadnih imen: Roč, Ročko polje, Nugla, Lupoglav, Borut, Sv. Petar u Šumi in Kanfanar … Tam smo izstopali, ko smo hodili taborit v Rovinj. Tam, v Kanfanarju, na križišču železnic, dokler proge proti obali niso opustili. Od tod smo proti morju potem poskušali na različne načine: z dvignjenim palcem, s kolesom, včasih na prikolici traktorja, nekega dne … Nekega poletnega dne nas je celo pobral avtobus na relaciji Banjaluka–Rovinj, ki se je nabito poln z zajetnim prepotenim šoferjem, golim do pasu, primajal mimo. Kanfanarska postaja je bila moja mladost, toda na jugu še deluje bolj slavna postaja. Pulj. Z nje je odhajala Đoletova Francozinja iz Dijona, ki smo jo vsi poznali po imenu Katrin. In peli o njej: I mahala mi dugo sa prozora vagona / i pisala mi posle da pamti sunce juga …

Prvenstvo slave pa brez konkurence odnaša v zgodovino železniška postaja v Matuljih. Lepa majhna kamnita zgradba. Videla je kronane glave, modro kri, umetnike svetovnega pomena. Tu so na poti v mondeno Opatijo izstopali carji, plemiči in lordi, pisatelji, vojvode in generali, gledališke zvezde … Na obalo je vozil tramvaj, še bolj nečimrno pa je bilo v Opatijo bajno, kot jo je opeval Ivo Robić, pripotovati s kočijo.

Bolj vzhodno od Kanfanarja, tam, kjer se začenja morska zajeda Limskega kanala, ki smo mu v Jugoslaviji rekli kar Limfjord, da je zvenelo bolj svetovljansko, se stiska par hiš vasice Mrgani. Tu domuje verjetno najbolj bizarna istrska legenda od vseh. Vas naj bi v 17. stoletju ustanovil legendarni angleški gusarski kapitan Henry Morgan, ki se je sem skril po angleško-španski vojni. Njegova ladja, zasidrana v zalivu, je s seboj vozila bajeslovni zaklad, ki so ga mnogi iskali na Karibskem otočju in drugod … Brez potrebe, očitno.

Pa še končajmo s staro romantiko. Preden odjadramo v manj čarobne svetove, se skozi Kanfanar ustavimo v Balah. Obstajajo kraji, ki človeka spremenijo. Mesta, o katerih ne govoriš s prijatelji, a te privlačijo zaradi neke skrivnosti, ki je morda ne boš nikoli v celoti odkril. Takšne so stare Bale. Mesto iz kamna. Sredi 18. stoletja ga je tri leta zapored obiskoval največ­ji ljubimec – Giacomo Casanova, enfant terrible svojega z mistiko ovitega časa. Razlog je jasen: pod gotsko-renesančnimi kamnitimi volti se je srečeval z damo iz bogate družine. Vemo, da sta med vonjem makovih polj, obdajajočim mesto, hodila na dolge sprehode, ki so bili docela ornamentalni. Kot resničnost, ampak samo tista, ki se ti jo ljubi izmišljati.