Po notranjosti, stran od mnogokrat opisanih znamenitosti

Začetek moje poti je na severu. Takoj za slovensko mejo se peljem čez golo planoto in mimo borovih dreves v Zrenj, da bi videl severne poglede na Istro, in vem, da ga Italijani, živeči na njegovem območju, kličejo Stridone.

Istro moraš poiskati. Poiskati v gozdovih in vodah, v vonjavah in barvah. Njene roke so borove veje na vrhovih vzpetin, obleka modrina na morski obali, in lasje, lasje ji mrši veter z gora. Telo ji stiskajo hladni potoki, njene prsi prekriva zelenilo gozdov; čiste reke imajo v njih svoj izvor. V istrskih očeh plamti ogenj strasti in ogenj modrosti, dežela govori besede upanja in glas prinaša sporočila preteklega časa.

Pozabljeni deli Istre: zaliv Blaz

Tako začenja uvod v svojo knjigo, ki nosi preprost naslov Izleti po Istri Miroslav Sinčić. Vtis je, da je knjiga vodnik, toda je veliko več kot to. Dvajset let mineva od njenega izida, dvajset let je torej, odkar me njene misli spremljajo čez stare steze in rosno travo istrske duše. Knjiga se spretno izogiba že stokrat opisanim znamenitostim na obali in potuje raje po notranjosti, po tistih krajih, ki jim po morju hlepeči turisti običajno ne posvečajo pozornosti. Piše s čustvi in v tem je njena posebna lepota.

Lokalne uganke

To potovanje se torej začne na severu, v Zrenju, kjer naj bi bilo domovanje sv. Hieronima, enega od štirih velikih cerkvenih očetov, prav tistega, ki je Biblijo prevedel v latinske besede. Lokacija njegovega rojstnega kraja, ki nosi ime Stridone – isto ime kakor Zrenj – ostaja neznanka. Toda zakaj ne bi verjeli, da je tukaj? Mnogi – tudi resni – zgodovinarji verjamejo v to. Ne tako daleč je vas Kave – še ena uganka o imenu. So ji ga dali kamnolomi v okolici? Okrasni kamen iz teh krajev so vgrajevali v državno opero na Dunaju, v madžarski parlament v Budimpešti in z njim so obložili notranjost Bele hiše v Washingtonu. Še Američani so očitno zvedeli zanj.

Ta kamen, ki je nekoč lepšal tudi trdnjavo v Momjanu, je od odhoda družine Rota v 19. stoletju le še spomin. Pa vendar – spust v globino in dvig na utrdbo ni prevelik problem. Stefano Rota je v družinski knjižnici našel glagoljaški prepis znamenitega Istarskega razvoda. Srednjeveški pravni dokument o razmejitvi ozemelj med posestvi oglejskega patriarha, pazinskega kneza in Benečani je eden najpomembnejših zapisov v hrvaškem jeziku.

Trdnjava v Momjanu, njegovo drugo ime je Rota, po priimku bogate italijanske družine, ki je zadnja živela v njem. FOTO: Aleš Nosan

Ko se s planote spustim v dolino, tam teče še ena meja, Mirna, zelena reka med zeleno travo, kakor pri Lorci. Dol pridem v Livadah, čez je nekdaj potovala Parenzana, Porečanka, ozkotirna železnica iz Trsta v Poreč, zdaj lepa kolesarska proga. Hecno ime – vinska proga – so ji dali domačini. Morda je res omogočala potnikom kupiti in popiti kozarec malvazije med počasno vožnjo po ostrih ovinkih. Njena usoda? Kot vse usode: tračnice so natovorili na ladjo, da jih odpelje v Afriko, kdo ve, v katero kolonijo, ki so jo tam imeli Italijani. Ladja je potonila in tiri danes počivajo nekje na dnu Sredozemskega morja. Vas Livade pa le ni potonila v pozabo; v okolici je leta 1999 Giancarlo Zigante našel tartuf, težak 1,31 kilograma, in se z njim takrat vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Zgodovina ne pove, ali si je gospod svoj priimek nato zelo primerno okoliščinam spremenil v Gigante.

Sveti Štefan, skočila bom s te stene

Petinosemdeset metrov je visoka najvišja stena v Istri. Legenda pravi, da se je z nje vrglo dekle, žrtev klevet. Njene zadnje besede so se kot ustni vir selile skozi megleno preteklost: Sveti Štefan, skočila bom s te stene. Če sem grešila, naj umrem, če pa sem nedolžna, naj iz skale priteče voda, ki bo zdravila ljudi. Izvir vode izpod stene je očitno potrdil dekletovo nedolžnost in ustvaril Istrske toplice. Samo na dvajsetih metrih nadmorske višine izvira voda in stojijo terme. Zlahka verjamem, da so rimske galeje, natovorjene z amforami, polnimi vina in oljčnega olja, od tod po reki Mirni plule proti morju in bleščečim mestom Italije.

Zapuščeni dvorec v tihih gozdovih Goričkega

Iz toplic je do nenavadne vasice Saleš le malo daljši korak, ki ga prevozim hitro in tiho skozi dolino Bračane. Ob vaški cerkvici je postavljen Berlin, vsaj tako ga kličejo ljudje iz teh krajev. Berlin – edini v Istri ohranjeni sramotilni steber, na katerega so včasih vezali kršilce zakonov. Morda je bil svež zrak za kaznjenca boljša izbira kot plesniv zapor. Stolp je visok okoli dva metra, ima moško podobo s kapo v obliki turškega fesa na glavi. Na prsih drži levo roko, za katero je bil nekoč pritrjen okov. Govori se, da je bila njegova postavitev prava svečanost, okrašena s cvetjem, in da je okoli njega plesalo 18 deklet, oblečenih v belo …

Na objekt iz prastarih časov spominja še ena vasica, tokrat Sovinjak, stoječ na vrhu serpentin onstran Mirne. Nastala je na temeljih rimske trdnjave, v okolici katere so davni prebivalci proizvajali zloglasno vino, ki je pod imenom pucinum (utrdba se je imenovala Castellum Pucinum) dobro služilo na dvoru rimskih cesarjev. Livia Drusilla, žena cesarja Avgusta in mati cesarja Tiberija, naj bi bila zvesta odjemalka te žlahtne pijače. Le dveh stvari ne pove prav nihče. Je prav v vino iz istrskih krajev primešala strup, s katerim je moža spravila na drug svet? In: ali so tudi pucinumu Rimljani dodajali svinčev acetat, ki dokazano povzroča neplodnost? Vemo, da so s pomočjo te primesi svojo civilizacijo obrnili v nepovrnljiv zaton.

V Draguću je mojster iz Padove naslikal ene najlepših fresk istrskega podeželja. FOTO: Aleš Nosan

Ko že govorimo o hrani (saj vino je pravzaprav hrana, mar ne?), se ne izogibamo obiska mesta Buzet, kjer na dan praznovanja male Gospe (8. september), ki je tudi dan grada Buzeta (dan mesta Buzet), pripravljajo posebno jed, fritajo, narejeno iz desetih kilogramov tartufov in dva tisoč jajc. Njen zemeljski okus omogoči pot v nebeške višine nekaj kilometrov južneje v Draguću, kjer je domači mojster Anton iz Padove (kot se je v 16. stoletju reklo vasi Kašćerga v okolici Pazina) naslikal ene najlepših fresk istrskega podeželja. V cerkvici sv. Roka je slike razporedil po zidovih kot niz drobnih prizorišč s kralji, angeli, svetniki in drugimi liki v imaginarnih okoljih. V Draguću je bil doma tudi kirurg Antonio Grossich, ki je leta 1908 kot prvi v medicinske operacije uvedel dezinfekcijo z jodovo tinkturo.

Pešačenje do Rečine, ene tistih lepih istrskih voda, od cerkve Vseh svetih blizu Draguća navzdol v rečno korito, pripelje do Grjoka, kjer se bela voda v slapu preliva v žadasto jezero, ki nikoli ne presahne. Nekdaj, ko se ljudje niso vozili z avtomobili na drug konec Istre k morju, je bilo tukaj priljubljeno kopališče. Domačini so ob jezercu preživljali poletja in včasih so prišle deklice iz mesta, oblečene v rdeče bikinije …

Jules Verne, sneg in slap

Nič ni torej daleč v Istri, osrednji kraj njene notranjosti pa je vendarle Pazin. Tisočletno mesto nad Pazinsko jamo, globoko udorino, vredno spusta po lepo urejeni poti v globino, kjer v steni najdemo naravno izklesan človeški obraz. Inspirirala je velikega Julesa Verna, ki je del dogajanja v eni svojih knjig postavil prav v Jamo. V spomin na junaka njegove istoimenske knjige Mathiasa Sandorfa, ujetnika in begunca iz pazinske trdnjave, vsako leto v mestu prirejajo Dneve Julesa Verna.

Blizu je tudi Kašćerga, kjer je slikal mojster Anton, in iz nje kratek ovinek vodi na hrib Padova s cerkvijo nenavadnega imena – Gospa od Snijega (Marija Snežna). Njen praznik se slavi 5. avgusta v spomin na poletje, ko je – če verjamete ali ne – padal sneg v hrastovih gozdovih. Iz njih pogled potuje na mlečno modro jezero Butoniga, rezervoar pitne vode. Istoimenski potok se na jugu prebija v jezero skozi ozek kanjon in prek mogočnega slapa, ki ga je najbolje opazovati iz globoke pečine pod njim. Pred vstopom v Kašćergo se cepi drobna cesta proti Zamasku. Vas je med 16. in 18. stoletjem prepolavljala meja med Avstrijskim cesarstvom in Beneško republiko. Benečani so svojemu delu vasi rekli Zumesco ali Zumesk, Avstrijci pa Zamasco ali Zamask.

Slap na Butonigi FOTO: Aleš Nosan

Pišemo tudi o lepih imenih in morda je Božje polje pri Vižinadi od vseh lepih najlepše. Staro svetišče z gotsko podobo iz 15. stoletja je videlo viteze templjarje, Ivanovce – viteze z Malte, gleda pa, prav vsak dan, ko se dopoldanska svetloba spusti skozi okna, stenske poslikave svojega domačega slikarja, ki mu je umetnostna stroka upravičeno nadela ime Šareni majstor (Pisani mojster). Nad vrati cerkve je vzidana glava hunskega kralja Atile, ki je mimo drvel na osvajalni pohod, dokler ga ni na Katalaunskih poljanah v Franciji s svojo najemniško barbarsko vojsko zaustavil zahodnorimski vojskovodja Flavij Aetij.

Topli veter, posebni razgledi

Sprehod do Vižinade je pot po slemenu, veter je topel, hoja ugodna, razgledi posebni. Ugled kraja sta v širjave ponesli Parenzana, ki je prav v vasici začenjala dolg spust čez zahodnoistrske planjave proti poreški obali, in Carlotta Grissi, tukaj rojena balerina. Prav z njo v mislih je bila napisana naslovna vloga romantičnega baleta Giselle, s katerim je Carlotta z užitkom, kakor piha topel istrski veter, nastopala po evropskih prestolnicah 19. stoletja.

V enem takšnih dni toplega vetra sva s prijateljem Primožem odkolesarila iz Vižinade po Parenzani na vzhod. Domačini so pri vstopu v Motovun pobirali simbolično vstopnino za ogled svojega slavnega mesta. Na prijateljevo pripombo, da bi morali oni nama plačati, ker naju je čakal kolesarsko dolg in strm motovunski klanec, smo se nasmejali prav vsi. Vedela sva, da bova na vzponu počasna, čeprav sva vozila v mesto hitrosti, saj so se tukaj rodili filmski festival, Josef Ressel in njegov ladijski vijak ter Mario Andretti, svetovni prvak formule 1.