Stara dalmatinska cesta vodi v zaledju Velebita po trasi ceste, zgrajene konec 18. stoletja. Še ima dušo, čeprav je zaradi mnogih popravkov izgubila številna izvirna obeležja. Na njej ni več varnostnih obcestnih stolpičev, kamniti robniki in podzidci so izginili pod asfaltom. Preden pripelje na prostrano liško visoko ravan, prečka ostanke gradišč, utrdb in cerkva, vodi skozi stara mesta in polja, nekoč verjetno v zasebnem lastništvu kakšnega predstavnika starih ljudstev, morda Japodov.



Lara Černicki in Stašo Forenbaher, hrvaška popotnika, v svoji zanimivi knjigi Starim cestama preko Velebita (Po starih cestah čez Velebit) pišeta o teh krajih, ki jim je prodor Osmanov po bitki na Krbavskem polju leta 1493 odvzel staroselski način življenja in mnoge pognal v beg. Potem so prišle vojne 20. stoletja in znova prekinile bogato življenje v Liki, tej zemlji tako blizu Bosne, da jo zaradi tragične zgodovine prav lahko poimenujemo z besedami iz filma Angeline Jolie: zemlja krvi in medu.
 

V krvi in medu Gacke doline

Prva postaja je Gacko polje, ko prihajaš s severa, recimo iz Slovenije, in se spuščaš na jug. Zato se že vnaprej veseliš in komaj čakaš sveže rumeno jutro, zdravo sonce in poletno vročino Gackega polja, Gacke doline. Ne dvomiš, veselje je prenašati vse takšne reči kakor drobne vejice na gladini vodovja – če se kajpak odločiš pognati vse svoje sile v tak tok. Središče takšnega toka so tukaj kraji, majhni in veliki, ne preveliki. Sinac, Lešće, Kompolje i Švica, / tu sam puno ljubio curica ... In še. Prozorani, di čemo u prelo, / dal u Krasno ili Kuterevo? / Crne oči i obrve tanke, to imaju samo Otočanke ... To je med. In kje je kri?



Središče Gacke doline je castrum Otočac. Prvič se omenja v kraljevi darovnici v začetku 14. stoletja. Zgradili so ga na otočku, obdanem z rokavi reke Gacke, in od tod prihaja njegovo ime. Preživel je hude čase. Turška prodiranja, ki jih plemiška družina Frankopan ni zmogla ustaviti sama.

Na eni najstarejših ohranjenih vedut mesta se vidi skromno naselje, opasano z zidovi in stolpi. V sredini dominira visok stolp in pri vhodu cerkev sv. Marije Magdalene. Izmed vseh človeških reči tukaj najdeš tudi tisto, ki je ljudem najbolj olajšala obrambo. Fortico na hribu, na praznem, vročem brlogu, kjer brenčijo mušice in brni veter. Veš, da moraš reči, da je vse, kar je v življenju sreča, pač vedno nepopolno. Tudi sleherna velika lepota. Ker z razpraskanimi očmi zgodovine boš vedno in povsod videl praske. Pa čeprav se, kot pravi Saul Bellow, veliki pisatelj, kje kar na lepem kdaj spet pokažejo bogovi.


 

Na dan iz dveh silnih izvirov

Kajak postaviš na ledeno vodo, Gacko, reko. Če ga nimaš, ti ga ponudijo na prijazni domačiji, kjer so usidrane Velebit aktivnosti, družinsko podjetje, ki širše območje pokriva s športnimi dejavnostmi. Njihovi kajaki imajo prozorno dno in to se izkaže za koristno pogruntavščino. Namreč, pesem z Gackega polja nosi v sebi skrivnost te reke: Teci bistra vodo ledena, / teci i vječno čuvaj tragove vremena. Le enajst kilometrov je še ostalo mrzle vode, tako mrzle, da tudi v visokih žarkih sonca ne pomisliš na kaj več kot kopanje gležnjev in morda še kolen.

Toda nekaj domačih očarljivih pobalink je mogoče ob nekaterih popoldnevih videti vsaj do stegen v bistrih plitvinah rečnega toka, kakršnih pa ni veliko. Reka teče močno, globoko, mrzlo in počasi, zbira velebitsko vodovje po podzemnih kanalih kraške goljave, kjer vode tečejo po brezkončnih premenah gladke črnine, vzdolž in skozi preduhe in predore, hitro, da se vse zabriše od hitrosti, kot da bi veter vdrl v cerkev in z napihnjenimi lici potisnil plamene sveč v vodoravno lego.

Gacka pride na dan v dveh silnih izvirih, žubori prek kamenja, obraslega z vodnimi rastlinami, ruši se s slapovi mimo dotrajanih in zapuščenih mlinov in teče naprej s širokim zelenim tokom med kraterji ravnine po široki zeleni planjavi. Na enem od izvirov – Tonković vrilo se imenuje – je bilo v dobri dobi šest mlinov z dvanajstimi mlinskimi kamni. Prav nad površino vode zdaj trhel lesen most premošča strugo.



Na poti proti Otočcu teče Gacka čez goljavo polja in sprejema tudi površinske pritoke. Njena zgodba je bila v srečnih časih druga zgodba. Vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja se je delila v dva kraka. Levi je tekel v Gornje švičko jezero (prav ste prebrali, eno od naselij na Gackem polju se imenuje Švica), se prek slapov spustil v Dolnje švičko jezero, katerega vode so izginjale v ponor. Desni krak se je prebijal skozi Otočac in potem v dveh krakih poniknil v požiralnik. Še prej je potoval skozi še eno vas z res zanimivim imenom – Brlog.

Tako je tekla reka Gacka. Do gradnje hidroenergetskega sistema Senj. Njene vode skupaj z vodami reke Like zdaj hitijo skozi predor do jezera v Gusić polju in nato skozi nov, dolg mehurček podzemlja pod Velebitom vse do Senja na obali morja. Marsikaj se je spremenilo, vendar ne vse. Gornje švičko jezero se je zmanjšalo, čudoviti, dvajset metrov visoki slapovi so samo še sadra. Enaindvajset kilometrov reke je izginilo v umetno noč podzemlja, toda enajst kilometrov južno od Otočca je ostalo.
 

Vodni kotički, močvirne trave

Tja si zdaj namenjen. Struga valovi v okljukih kakor razpredena konoplja vrvi in svoje telo drži tako, da se mu za hrbtom nabirajo prividi razvalin. Torej, kot praviš, svoj čoln postaviš na zeleno reko. Dan je čist in lepota tega dneva je že skoraj tako predmetna, da bi jo človek kar prijel. Vsi vodni kotički so polni močvirnih trav in vročega cvetja, ki raste na bregovih tako zelo, da se ti od tega rdečega soja kar zvrti v glavi. Pred teboj so zdaj ure zelene reke in zelenih trat, v katerih ni poražencev. Vsi smo zmagovalci. Človek v čolnu, račje družine v trstičju, tisoče mušic v lebdečem zraku. Toda tudi zmagovalcem ni nevažno, kako si bodo rekli bonjour. Race ležijo v trsu, njihovo perje je videti kot belo, kar je bržkone pripisati učinku sonca, saj je pod povednimi lisami svetlobe celo reka videti kot rezina limone, preden jo izžameš v čaju.



Veslaš. Šumi prav vse, toda kmalu znaš ločiti šumot vode od brenčanja žuželk. In se zaveš, da slišiš to brnenje žuželk prav povsod. Veslaš mimo majhnega pomola ob pokošeni travi, kjer sta postavljena lesena stola za popolno uživanje ob reki. Pod sijem sonca je vse tako zeleno, kar nevarno zeleno, in tako je tudi v stožcih, ki se pojavljajo ob vodi, in na vršičkih teh stožcev, prekritih s pregrinjali gozda.
 

Prozornina

Najvišji od teh gričev, ob katerih pluješ, se imenuje Prozornina. Njen vrh je okronan z ostanki srednjeveške utrdbe Prozor, ki se prvič zapiše v zgodovino 15. stoletja, ko so bili gospodarji vsega živega in mrtvega na teh prostorih plemiški Frankopani. Ko so z juga na svojih vpadih jahali Osmani, je utrdba predstavljala eno pomembnejših mejnih oporišč. Stari tlorisi jo prikazujejo kot štirikotno obrambno obzidje z več stolpi, ki so branili dostop in njen izpostavljen položaj.

To je še en takšen kraj, kjer legende živijo vse do danes. V podzemlju trdnjave naj bi bile štiri zlate grede in na njih kotel, poln dukatov. Štirje sodi vina, iz katerega se je naredila tako gosta skorja, da se sodi ne bi razbili niti, če bi se skotalili po pobočju, so skriti zraven. Vino je močno, en liter zadostuje za celotno istoimensko vas ob vznožju vzpetine. Vsi, ki so doslej iskali zlato in vino, so naleteli le na živo steno. Domačini še verjamejo in prav imajo, ker izgubiti upanje je najslabše od vsega, da kamnita stena ni naravna in da predstavlja le vrata do legendarnih skrivnosti Prozornine. Načina, da bi skalo umaknili, ali ključa, ki bi odklenil vrata, še niso odkrile generacije prebivalcev okoliških vasi.
 

Vse do konca ...

Spuščaš se po reki, voda se premika, počasi, aristokratsko, skoraj ne zaznavaš sprememb v toku, ki se vali skozi poletje, njegova vročina je kar gosta; med rastlinjem se nabira kakor voda v tolmunu, sem in tja so skale ob bregu, trhle in razjedene od deževnih kislin, da je v površju vse polno jam in čudnih, nenavadnih obrisov. Diši po rožah ...
Z veslom previdno zamahuješ po gosti rasti podvodnega rastlinja, da ne bi sekal čudovitih cvetov – zelenih kakor alge in rdečih kot meso, v vrsti upognjenih v smer, kamor se giblje valovanje. Tako pluješ čez livade, skozi majhne gozdičke, med krompirišči in drevoredi starih sliv. Včasih se stiskaš k bregu, narasli šaš ti boža roke, kot da bi revolucionarji preizkušali, ali imajo pred seboj roke delavca ali aristokrata. Tako gre v živo vse do konca, Otočac – to je konec, ostane le umetna struga in odhod v Senj ... in tolažba, ker je konec: Crne oči i obrve tanke, to imaju samo Otočanke ...