Pozabljeni deli Istre: zaliv Blaz

Hrvaška Istra je polna skritih zalivov in zaliv Blaz je samo eden od njih. Leži pod vasico Rakalj, v zeleni vodi Raškega zaliva. Prav za Raški zaliv so značilni številni skriti zalivčki – drage ali uvale, kot jim pravijo domačini. V Velikem zalivu se mešata sladka in slana voda, saj ga z vodo preskrbujeta morje in reka Raša, ki svojo delto pogosto poplavlja.

Na drugi strani zaliva je kraj Trget, najlažji dostop v Blaz pa je pot iz Barbana skozi Hrboke in manjše zaselke do vasice Rebići. Tukaj ustavim avto, si oprtam nahrbtnik, nekaj časa gledam fante in dekleta, ki brcajo žogo, in po ozkem asfaltu drsim navzdol – skoraj tristo višinskih metrov izgubim v pol ure. Cesta je res strma, vem, da bo vrnitev kakor vzpon na Himalajo.


 

Pozabljeni mlini ob čistih izvirih

Najdem pozabljeni svet. Da, tudi to je v Istri še mogoče, sploh v notranjosti. Nekoč tukaj meljejo mlini – pet jih je postavljenih na nivoju morja, kar je velika redkost. Mline poganja voda, ne morska, pač pa iz izvirov, ki jih je kar nekaj skoraj povsem na obali. Pravi vrelec kakovostne pitne vode so in skozi preteklost prihajajo ljudje v Blaz po svežo čisto vodo. Od blizu in daleč. Znano je, da prihajajo celo iz Svetega Lovreča s sodi, natovorjenimi na osle ali vole – boškarine – do Trgeta in od tod čez Raški zaliv v Blaz, da jih napolnijo z vodo. Dokumenti pravijo, da je leta 1572 neki Gasparo Chersainer iz Kršana prodal svoj mlin Girolamu Manziniu iz Labina – tako se začne vsa dokumentirana zgodba in daleč v dvajseto stoletje sploh ne poneha. Ljudje torej prihajajo iz mnogih krajev Istre, številni tudi po kopenskih poteh.



Ostanki mlinov čakajo vse do danes. Ko pridem v zaliv, grem ob morju, obala je obrasla z mahovino in ob zalivu rastejo trave, značilne za sladkovodna območja. Gozdna potka vodi do ostankov mlinov, dve zgradbi sta ob morju, še ena ruševina nekaj metrov stran. To je hiša lastnika mlinov. Vse je izgubljeno v goščavah. Notranjost stavb propada, škrat prepišek tu domuje že dolgo. Nepojmljivo tišino prekinjajo le ptice in šum vode, ki izvira na več mestih, obliva razvaline in izginja v zelenilu morja. Izviri tvorijo majhne brzice, vijugajo po zaraslih tokovih in tečejo v zamuljeno morje.

Sprehod ob mlinih ni zahteven, najbolje je čez kamniti mostiček priti s sprednje strani enega od njih, se dvigniti nekaj metrov nad izvire in majhne brzice in uživati v pokrajinski sliki. Malo ljudi pozna ta kraj, pozimi ni tam nikogar, in verjamem, da je tišina tudi poleti. Pozabljeni svetovi so to. Prekrasen kraj priča o davnih, spokojnih časih.
 

V časih starega Rima

Danes je ta kraj lepo in varno umaknjen od prometnih in turističnih tokov, nekoč pa je bil pomembna prometna smer, saj je v rimski dobi povezoval Pulj s Trsatom. Kapljice, ki pomenijo življenje, preskrbujejo mline, pred tisoči in tisoči let so tudi stanovalce okoliških gradišč, in Rimljani – kdo drug, če ne oni – so jih znali izkoristiti za svojo zdraviliško in krepčilno postajo. Tod je vodila njihova prometnica Via Flanatica, ki je povezovala Nezakcij (Vizaće) z naselji na Liburniji: Alvona (Labin), Fianona (Plomin), Laurina (Lovran) in Trsatica (Trsat).



Nedaleč od Blaza je rimsko cesto prekinjal splav; zanimivo ime uporabljajo Rimljani – traiectus. Na popotno postajo Mansio Arsia je naletel Pietro Stankovich, ko je brskal po arhivih in raziskoval to območje. Že omenjeni Trget, nasproti Blaza onstran zaliva, ponuja zelo logično etimologijo: trgetarenje pomeni prevoz oseb in tovora.
 

Svet prazgodovine

Nad zalivom Blaz so ostanki dveh prazgodovinskih gradišč, imenovanih Šiljar in Gomila. Griča sta amazonski pragozd, makija se je razrasla, kakor da sem svojih korakov že dolgo ne bi usmeril nihče. Ko v ležeče listje vtisnem korak, ta leti s počasno hitrostjo po zemlji, kjer so obrasle veje mehke kot mah.

Arheologi kopljejo v zemlji, mnogi artefakti – mozaiki in keramika – se skrivajo tu. Nekaj časa razmišljajo celo o izgubljenem istrskem mestu Faverija. Obe gradišči se pojavljata kot italijanska castellierja, torej naselji, tudi na mnogih starih kartah istrskega polotoka. Na zemljevidu Carta dellˇIstria iz leta 1803 je zaliv Blaz označen z resnično nenavadnim imenom, vrednim majhne raziskovalne poti. Uvala zlata kralja Tomislava je napisano tam.
 

Zaliv zlata kralja Tomislava

Izročilo razlaga legendo, po kateri naj bi zaliv Blaz skrival krono hrvaškega kralja Tomislava. Pripoved je vezana za vas Belavići, nedaleč od Blaza. V 18. stoletju je beneški namestnik obiskoval istrska mesta zaradi pobiranja davkov. Po protokolu ga je običajno gostil vaški župan. Ohranilo se je njegovo ime: Grgo Belavić. Po opravljenem delu je župan namestniku priredil bogato večerjo, kjer se je spilo mnogo vina. Ko je pijača opravila svoje, se je domačin izmuznil iz hiše in se vrnil s krono na glavi, žezlom v roki, kraljevskim plaščem in drugimi vladarskimi atributi.



Nekaj trenutkov se je bahal in nastopal pred uglednimi gosti, nato ponovno izginil. Zjutraj je beneški namestnik, od pijanosti še poln meglenega spomina, govoril o nenavadnem pripetljaju. Grgo Belavić mu je razložil, da se ni zgodilo nič posebnega, razen dobre zabave. Ostanejo ugibanja. Je bila krona kralja Tomislava res v zalivu Blaz? In predvsem: ali je skrivnostna krona morda še vedno v objemu Raškega zaliva?

Seveda ima zgodba tudi svojo predzgodbo. Smo v nemirnem 15. stoletju. Za ogrsko-hrvaški prestol skupne države se borijo številni kandidati z vseh strani. Bodočega kralja mora okronati tako hrvaška (kralja Tomislava) kot tudi ogrska (sv. Štefana) krona. Proti Neaplju pluje ladjevje s hrvaškimi kraljevskimi znaki za tamkajšnjega kralja. Ogrska stran pošlje svoje ladjevje, srečata se v Kvarnerskem zalivu in ladja, ki vozi krono kralja Tomislava, se umakne v Raški zaliv in krono skrije v zalivu Blaz. Tristo let kasneje se legenda v vasi Belavići samo nadaljuje.
 

Domačinke iz vasi Rakalj

Barbara Ban v svojem lepem blogu Hello Istria, v katerem opisuje stare kraje, razlaga, da ne tako daleč nazaj, največ stoletje, domačinke iz vasi Rakalj, zahodno nad zalivom, vstajajo zgodaj in se spuščajo po poti dva kilometra do morja, da bi v hiše prinesle svežo vodo, preden vstanejo njihovi možje in sinovi. Vodo tudi prodajajo.

V Blazu perejo perilo, tukaj tudi umivajo ovce. O tem piše znani književnik Mate Balota, doma iz Raklja, v svojem romanu Tijesna zemlja. Portretira ljudi, ki niso zabeleženi v zgodovinskih analih in v vrtincu časa, ki jih nosi sem in tja, poskušajo najti svoj prostor pod soncem. Riše njihove vsakodnevne skrbi, vezane na zemljo, običaje in družinsko življenje. Dotakne se tistega, kar nosimo najgloblje v duši, in to pretoči v lirične prizore.



Skozi dolga obdobja se sem vozijo pšenica in druga žita, ker mlini v Blazu, dokler meljejo, meljejo stalno. Ne vedo za sušna obdobja. Svežo vodo domačini odvažajo s čolni vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Danes je Blaz zapuščen, toda občasno se razvaline čistijo zaraščenosti. Obstajajo torej ljudje, ki mlinov, zgrajenih dobesedno v morju, nočejo prepustiti pozabi. Voda mimo razvalin zdaj teče tiho, hrup življenja se ustavi. Po zaraščenih poteh, kjer so nekdaj vozili vozovi, gre danes le še peš. Toda magija kraja obstaja, tudi ciplji in brancini v zalivu.
 

Lepota kamenja

Od petih mlinov sta ohranjeni dve razvalini. Ob njiju najdemo kamnite naprave, potrebne za usmerjanje vode do mlinskega kamna. Oba mlina se s temelji potapljata v zelenkasto morje. Stavba pod gričkom Šiljar, tik ob mlinih, ki nekoč pripada veleposestniški, plemiški družini Scampiccio, je tretja razvalina. Kamniti okenski okvirji so odprti, rastlinske ovijalke v njih privlačijo pogled. Ljudje govore o Škampićevih malinih. Zalivska tla prekriva sloj prsti in humusa, ki ju vode prinašajo skozi hudourniške drage, potekajoče med bregovi nad zalivom. Delto z morske strani zapira zidana obala in predstavlja majhen otoček v bujnem vegetacijskem objemu. Voda iz majhne akumulacije je od začetka usmerjena v dve smeri, da lahko enakomerno preskrbuje mline. Pri enem od njiju je viden pomol za privez čolnov, morda celo valobran v dolžini desetih metrov, potopljen v morje. Izviri se uvrščajo med močnejše v Istri. Pred gradnjo akumulacije Butoniga v severni Istri so razmišljali o izkoriščanju njihove vodnatosti, kopajoč diagonalne kanale, s katerimi bi napajali druge izvire v Istri. Zaradi velikih stroškov so načrte opustili.

Miren je zaliv Blaz in miren sem tudi jaz. Imam samoto, tišino imam. Brez njiju, brez sledov minulih časov, duša izgubi vso moč čustev. Velik kačji pastir me nenehno obletava. Ostanem miren, saj vem, kakšno spokojnost lahko da takšna tišina.