Kraji, do katerih ne vodijo kažipoti

Nič ne umiri duše bolje od nežnega dotika. Tako je rekel Robert James Fischer, veliki šahovski genij, tik pred smrtjo, zadnjo potezo. Na pogreb človeka, ki je sredi hladne vojne potolkel sovjetski šahovski stroj, je na daljni Islandiji, prizorišču njegove največ­je zmage, prišlo pet ljudi. Osam­ljeni mož je imel prav. Človek popotnik bi se moral dotakniti tudi zapuščenih krajev in njihove duše. Svet je poln takšnih krajev. Tudi Slovenija. Izbrskali smo jih pet.



Govorimo o krajih, ki jih ne obiskujejo pripadniki množičnega turizma. Ta nas je tako ali tako pripeljal predaleč. Odisej, če bi se danes vrnil na Itako, bi morda našel Penelopo kot upravnico hotela. Zapuščeni kraji so pač – zapuščeni. Če bo kdo želel videti njihovo lepoto, se bo potrudil in jih sam poiskal. Ni zlatih sončnih zahodov brez črne tesnobe noči.
 

Utrdbe na Milanji

Milanja, travnato gnezdo, odprto in prostrano na robovih Snežniš­kega hribovja, živi v miru. Zdi se, da je nevarnost gradnje vetrnic minila. Takoj za njo so gozdovi, mogočni in dorasli, negibni in nemi. To je kraj, kjer vsi, ki vanj vstopijo, čakajo povratek. To je tukaj še mogoče. Tu so samo veter, trave in orli.



Najbolj slikovita skupina utrdb se v nekakšni vrsti niza po grebenu. Devet jih je – bojni bloki in vhodi, krožni podzemni hodniki, razstreljen beton, s silo izruvane zaščitne plošče iz jekla, zunanji obodi. Vse je ostanek alpskega zidu, ki so ga zgradili Italijani kot odgovor na Rupnikovo linijo – utrdbeni sistem, ki so ga po veliki vojni ob izgubi Primorske postavili Jugoslovani.

Vstop je pustolovščina, zakaj ne z otroki, ki ljubijo pustolovščine in so narejeni, da ljubijo tak svet. Marsikdaj nevidne so poti vojaških zgodb na tej planjavi iz trave, ki jo je presekala zgodovina. Črte zidov, povlečene križem in naravnost po zemlji, zakopane v motno goščavo travnih las. V golih hodnikih kaplje padajo s stropa in sigasti kapniki visijo, zrasli iz betona. Zdaj je tukaj mir. Dolg in ljubeč mir. Vojna je minila.
 

Gostilna v Gruški

Spuščam se s holmov Kozjanskega, gazim po listju, dolga zatrepna dolina poteka pod mano. S potokom se pomikam naprej. Gruška mu pravijo domačini. Izvira v trideset metrov globoki previsni peščen­jakovi steni. Dolina je skrita, staremu magu bi se dopadla igra svetlobe in teme, igra, ki vlada.



Na križišču pred vhodom v dolino so panonski vetrovi, sliši se premikanje vej poletnih dreves. To je glas gozda, ki odgovarja vetrovom. Ob avtobusni postaji najdem svoj zapuščeni kraj. To je nekdanja gostilna Pri Gruški, tako pravi obledel hišni napis. Hiša je stara, lepo rumena, na izrezljanih okenskih okvirjih in umetelno oblikovanih vratih se kruši vsa barva, odtenek modrine, odtenek neba. Nekdo je nekdanje okno zazidal in vanj narisal preprosto sliko ljudske Marije.

Nič ne znam povedati o tej hiši, ker nisem izvedel ničesar. Morda je včasih celo bolje tako. Tako se lahko vedno vrnem v te kraje. Toda, rumeno pročelje, freska Marije, vsa modrina na lesenih okvirjih, le kako bi lahko takšen mističen kraj preživel brez ljudskega izročila in mračnih legend. Naj bo karkoli, hiša stoji na način, ki ustreza nežnosti celotne doline. In kraj je res nežen. Lahko še malo sanjarim.
 

Most v Srni grapi

Doline Trebuščice se spominjam, ko je od Krta, najstarejše kmetije, navzgor po dolini vodila le steza. Ko je le italijanska cesta v Gorenjo Trebušo tekla drzno po pobočjih Drnulka in Kobilice. Cesto v gorah so torej zgradili prej kot cesto v dolini.

Zdaj je nova cesta spodaj prijaz­na in topla. Naravnost v sončni vzhod se pomika. Njeni robovi so zarasli v lesko, drnuljo in božja drevesa. Trebuša so vode, so grape, slapovi. Iz Gorenje v Dolenjo hitijo potoki – mladi spomladi in starejši jeseni. Grape so polne pregibov, prepuščene vodovju, tolmunom, močvirjem, brezovim gajem, vresju in rožam.

Nekje v Srni grapi prastara pot premošča vodovje. Telo se premika, duh se potepa, misel preiskuje še nepreiskano. Majhen most, ki ni običajen, povezuje obe pobočji nad rumenkasto vodo. Štirje veliki kamni postavljajo temelj in trinajst surovo izrezanih kamnitih ploskev, nanizanih v girlando, zaključuje lepo linijo oboka. Pot prek, seveda je zarasla s travo, nikogar ni tukaj, makadamska cesta nad njim je prelahka izbira.
 

Most v Kneži

Nad Kneško dolino ta dan leži toplota, da hodim kakor v sončnem oblaku. Kneža buči, že z vrha jo slišim, ko grem po stari stezi iz Loj skozi skalna vrata, vse niže. Pot počasi razpada kot duh z onstranstva. Podrti stolpi dreves jo prekrivajo, vendar, pot je prehod­na, čeprav sem in tja od časa že odnesena.



Ta pot je res zgodovina. Po njej so hodili ljudje iz zdaj opuščenih zaselkov Lisec in Podlisec v Loje, v Knežo in naprej v Tolmin. Po njej pridem na most. Ne da bi se menil za šumenje Kneže, ki dere okoli velikih kamnov. Rečejo mu Liščerski most. Hladno je in bolj mrakobno po svetlem dnevu tam zunaj na Lojah. Most je kamnit, obokan, star, zaplate mahu mu plezajo po hrbtu. Vratolomno vzidan, rezano kamenje je ves njegov obok. Siv je kot kamen v njem in zelen, od mahu. Prerasel s travo. Voda stoterno odmeva v njem. Zamišljam si preteklost. Družine hodijo k maši, otroci v šolo, moški v službo. Zgoraj sveti cerkev v Lojah. Zraven šola. In gostilna ali dve. Zimski dan je kratek, a most je ustrežljiv in skrajša pot.

Zdaj je drugače. Svet je prazen. Zaselki cesti navkljub opuščeni. Most je načet, zrahljan od povod­nji. Gledam ga od blizu. Začutim njegovo starost, lesk kamenja, njegov mah. Njegovo vdanost. Ljudje so vedno radi pogledali v tisto malo sreče še malo dalje po svetu.
 

Andreas Quelle na Snežniški planoti

Na vzhodni strani Snežniške planote se pred radovednimi očmi izkleše pokrajina, naslikana z gozdovi. Gozd je res čudovit. Barva dežele je kakor plahta vsenaokrog zelenega morja. Užitek je tukaj hoditi, in ta užitek je prežet s strahom, horizontom in svetlobo.



Kaj kmalu pride Andrejev studenec, Andreas Quelle z imenom Kočevarjev, izvir, listje plava v njem. Jasa je velika, na kamnu napis, izrisan z umetelno zavitimi črkami, napisan nekoč v zgodovini. Njegova barva je rdeča kot rdečilo dekleta, prav malo obledela, čeprav ljudje ne hodijo tod. Za trenutke poguma na jaso vstopi obsesivna svetloba, rdeč napis na kamnu kakor kri divje živali izžareva prisotnost v zeleni preriji. No ja, takoj za studencem, poiskati ga moraš, ker se potaplja v listje, blatno kalužo pomendrajo sveži medvedji sledovi.

Res, divjina je tukaj popolna. V nivojih postopno pada proti sosed­nji Hrvaški. Vsi tukajšnji gibi so rezultat izkušnje in znanja. Drugače preprosto ne gre. Poln vsega je prostor, daleč najmanj je človeških sledi. To je ta kraj, pozabljen od ljudi in boga. Rdeča pisava na skali in zelenilo sveta. Dolge vesine, skrivne jame, zavihana rebra krasa. Zaspano po obzorju letijo metulji.
 

Gozdarska koča na Kumrovi gori

Kumrova gora je Petrova gora. Nad Koprivnikom in v kočevskih gozdovih. Razvalina velike romarske cerkve se na vrhu dviga in hkrati potaplja v gozdove. Najti je ni čisto lahko. Kolovozi so blatni in razriti, toda vztrajnost je odlika.

Drevesa včasih migljajo v brenčanju čebel. Na povratku zavijem v desno, neznan kolovoz je le slutnja prave smeri. S prazne poti grem na novo prazno pot. Menja smer in se spušča. Toda občutek obstaja. Tam je koliba, tako skrita, da jo najdem po naključju. Lesenjača gozdarjev počiva v gozdu. Deske so gole, oplesk izgubljen, vse se nagiba na levo, streha udrta, dolgo je vse brez ljudi. Les je rjav, bruna debela, šarm vsega zaspan. Na vratih ključavnica, čeprav so stene udrte in vstopiš brez težav. Vse je portret. Zaspana ranljivost. Duh tega prostora mi pomaga, da udomačujem svoj čas. Koliba je popolna opazovalnica za drhtljaje narave.

Zdaj je namenjena, da strohni. Oble deske, ki sestavljajo njene zidove, ujema zeleni ogenj, rastoč med drevesi in na jasah. Tukaj z mirovanjem pridobim, kar mi ni moglo več dati potovanje. Hiša se vrača v humus, toda ta dan, ta dan predstavlja odgovor – na človekov poseg edini mogoči odgovor narave.