Dežela, ki jo je treba odkrivati počasi

Estoncev je malo, več kot polovica jih živi v Talinu, prijazni metropoli. Notran­jost dežele je prazna. Velika ravnina z južnimi žitnimi polji in severnimi lišaji. Nikjer v Evropi nisem opazil toliko zapuščenih krajev, praznih, opus­telih, tako pozabljenih. Lepoto v Estoniji najdemo na res nepričakovanih mestih. Ni množičnega turizma, domačini so zadržani, toda pogovarjajo se veselo in prijazno in na trenutke se zdi, da je drugi uradni jezik angleščina.



Stari, zapuščeni, izgubljeni kraji Estonije so me očarali. Z zvokom besed in slutnjo večnosti. Ko mislim na njih, čutim nes­končen mir, kot bi gledal dež, ki pada na veliko morje. Težko je oditi iz dežele, ki ponuja veliko tišino, pa čeprav so poljske stevardese še tako lepe kot v mojem spominu.

Spominjam se Peterhofa svoje mladosti, kamor smo prikolesarili iz Leningrada na starih kolesih, ki so nam jih posodili domačini, in za pol dneva pobegnili strogemu nadzoru uradnega spremljevalca, brez katerega potovanje po socialističnem raju Sovjetske zveze ni bilo mogoče. S tem dejanjem smo ubogega vodnika skoraj poslali v sibirski gulag. Baltsko morje je bilo tisti dan sivo in sivo je bilo nebo, razpeto nad njim.
 

Ninamaa – center za oddajanje zvočnih signalov

Toda v Estoniji, še vedno v Finskem zalivu, je morje trideset let pozneje dobesedno žarelo v severnem soncu. Na pol­otoku Suurupi, blizu Talina, sem zaplaval v modrini ob popolnoma prazni plaži, ki je vlekla svetlobo bele mivke skozi predele, potopljene v peščenjakov obod, progasto pisan kakor tigrova koža. Klifi niso visoki, toda peščenec je edinstven, zvit, stisnjen v gube, zdrobljen, spominja na abstraktno umetnost.

Po baltski obalni pešpoti obiščem tudi polotok Ninamaa, kjer ležijo ostanki kompleksa, nekoč namenjenega za oddajanje zvočnih signalov ladjam, ki so plule v megli po Finskem zalivu. Zarjavel stolp, na katerem so bile nameščene sirene, v nenavadnem položaju še bode v nebo. To je pravi kraj za razmislek, saj je veliki slovenski potopisec Miran Ogrin vedno rad rekel, da človek najbolje razmišlja na odprtih ravninah. Tej teoriji lahko tukaj – skrit zapuščen kraj na ravni praznini – samo pritrdim.
 

Kamnolom in zapor v Rummu

Iz Suurupija sem vozil v notranjost države. Nekje naprej me je čakala Estonija iz moje želje, da bi drsel po površini iz temno zelenega stekla, ki ga večerna svetloba spreminja v zlato. In da ne bi srečal veliko ljudi. Sem in tja domačina za kratko pripoved. V mestecu Rummu sem vstopil v tak kraj.



Leta 1938 so tukaj kopali apnenec, takrat pomemben material za gradbene podvige realnih stalinističnih let. Težko je bilo delo, delavcev malo. In so zraven zgradili zapor, pravzaprav delovno taborišče – še ena modna odločitev tistega časa – in zapornike uporabili – jasno, za delo v kamnolomu. Toda prišle so spremembe, potrebe po apnencu so usahnile, črpalke, ki so sušile kamnolom, so se ustavile, rudnik zaprl. Nastalo je turkizno jezero čiste vode, v katerem plava bager in druga oprema, poslopje uprave pa je zdaj ladja, ki jo obiskujejo potapljači in plavalci, obiskovalci tega nenavadnega kraja.

In zapor? Tja sva šla s sinom, večer je bil topel, poln sladkega vonja sadja in brnenja mušic. Več ur sva hodila po ogromnem kompleksu, sama z večerom, v smeri spomina na žalost belega mesta, katerega življenje se je vrtelo v krogu – delo, ograja, vrata, žica, stražarski stolpi. Vse je še tam, vse še zapuščeno stoji. Svet za nočni ragtime na razmajanem klavirju.
 

Kuresaare in njegov kiosk

Na Saaremmi, najbolj zahodno v Estoniji, v Baltiku, v valovih. Tudi tukaj nobenih množic, redki turisti, mestece, še eno, Kuresaare, središče otoka, ulice, pokrite s popoldanskim dežjem, hiše, lesene, stare, tudi prazne in usahle. Hodim na srečanje s poznim poletjem na največjem estonskem otoku.

Torej – tišina in lepota, morda knjiga, kaj še potrebujem? Majhen kiosk, barva se lušči z rdečih polken, gola bela kocka, še enkrat tišina. Tolažba lepote, ki jo diha tolikšna zapuščenost, letni časi, preživeti na sprehodih po dežju vzdolž njegovih kot sneg belih sten.



Nikoli ne bo turistična znamenitost. Vendar – njegova mehkoba, ta mehkoba časa, ki je minil, mehkejša od obljube in pajčevin. Morda mu prav pride le pomlad­na kemija v liku mladih saaremskih deklet, ki po korzu hodijo mimo.
 

Svetilnik Klipsaare

Estonija je hoja: dolge planjave, često s progastimi sencami, ki se pretakajo kot prijetni cinzano po robu kozarca. Hoja na Saaremmi, pet kilometrov med zelenimi lišaji, nizkim gozdom, po svetlo rjavi mivki, malo po valovih – ni več pomembno, ali bogovi obstajajo ali ne – slepilo barv pelje na zahod do svetilnika Klipsaare.



V tridesetih letih prejšnjega stoletja so ga postavili na obali – 25 metrov znotraj obalne črte – ravnega kot svinčnik. In zdaj – zdaj je stolp v Pisi, tudi 15 stopinj je dosegel njegov največji naklon, neprestano ga bijejo udarci Baltskega morja. Kakšnih trideset metrov stran od kopnega stoji v morju, erozija je opravila svoje v manj kot sto letih. Vrata so odpadla, po plitvi vodi priplavam do njega, potegnem se vanj, nekako že gre, do vrha vodijo ohranjene stopnice. Spreminjanje tokov je njegov naklon malo vzravnalo.
 

Soomaa, močvirna praznina

Zdaj potujeva z zahoda. Na žitna polja, na jug. Soomaa, močvirna praznina skoraj brez vsega na zemljevidu, je kot bela lisa iz starih časov, ki označuje neodkrite dele sveta.

Najprej cesta – rjav makadam, dobro zvožen in vozen, ena sama ravna premica skozi zelene gozdove, močvirja in jezerska barja. Konec v starem mestu, v Viljandiju. Pokrajina petih letnih časov – štirih običajnih in petega – časa poplav. Čarobni hektari razmočene narave z barji in rekami, ki plujejo v njih.



Morda je še sto ljudi, ki živijo po starem v Soomi. Med poplavno dobo hiše v treh vasicah sredi ničesar ostanejo ujete v vodi in povezane s čolni. Še vztrajajo, čeprav tradicionalno življenje odhaja. Polno je praznih kmetij, sive deske odstopajo, počasi jih preplavljata voda in zelenje. Ljudje pa vztrajajo in gledajo, kako prve vode poplavne dobe padajo iz temnega neba na vse bolj temne gozdove. (V naslednjem prispevku bomo predstavili to nenavadno pokrajino.) Poezija morda res vedno prihaja z žalostjo. Prihaja z globino posameznih not, posameznih razpoloženj.
 

Podmorniška baza Hara

Malo podatkov, veliko skrivnosti. Kot vse v sovjetskih časih. Podmorniška baza, zgrajena v petdesetih, zapuščena ob propadu veledržave. Zdaj oluščena barva, podobe grafitov, zapuščene strukture, betonska okostja sedijo tam, temelji, ostanki zgradb, pomoli, čudna pokrajina. Vendar – jasen spomin na zver iz betona.

Baje so obstajale le tri podmorniške baze, v katerih so zmogli odpraviti mag­netna polja podmornic – razmagnetenje torej –, da niso bile vidne na radarjih, kar je bila velika slabost sovjetskih plovil. Obalo so za civile zaprli, vse se je skrilo globoko v gozdnem okolju.

Sedem na konec pomola, dež prihaja, spokojno pada na breste na obali. Lahko si zamišljam življenje vojakov v polnem obsegu. Ljudje hodijo po pontonu, zraven so zasidrani patruljni čolni, podmornica pluje k privezu. Na takih krajih imam rad, da dežuje. Dež čuva vse te spomine. Obstaja neko melanholično razkošje v občutku, da so vsi odšli, da sem popolnoma sam. Kraji, preprosto pozabljeni kraji z zapuščenimi sledovi človekove prisotnosti, so mesta, kjer ta občutek predstavlja najboljšo izkušnjo. Mar ni že veliki pisatelj Lawrence Durrell povedal ta stavek?


 

Mesto duhov v bližini glavnega mesta

Šest kilometrov iz glavnega mesta je območje, imenovano Kopli, dosegljivo v prijetni vožnji ob tihi obali z električnim skirojem, ki ga lahko najameš na skoraj vsakem vogalu. Kopli je mesto duhov, ki se ga še vedno drži avra strahu, in meščani sem ne hodijo radi. Tukajšnja lepota je še ena estonska lepota v razpadu, domišljija lahko potuje nazaj, ko so po prvi svetovni vojni hiše iz lesenih plošč s starimi lesenimi vrati postavili kot naselje za delavce rusko-baltske ladjedelnice v Talinu. Miniaturna vasica je veljala za ugledno delavsko območje.

Požari, spremenjena struktura nasel­jencev, migranti, zanemarjanje, brezposelni, brezdomci, odvisniki, skvoterji, ljudje brez denarja – vse to je naselje potegnilo v propad. Hiše se rušijo, spomin počasi izginja. Počasi? Upajmo, ker Estonija je dežela, kjer življenje poteka mirno in počasi. Kätlin Kaldmaa, estonska pesnica, pove to najbolje: »Deželo odkrivaj počasi, lezi nanjo, plazi se po njej, po vseh štirih … lezi nanjo z golim telesom, obrni se od znotraj navzven in občuti, kako pronica v notranjost tvojih celic, vse do tvojega jedra, v srce tvojega srca, kajti to je dežela, ki jo je treba odkrivati počasi.«