Prideš na Goričko. V globoki jeseni. Avto ostane v Selu, blizu rotunde, ki jo poznaš in tokrat ni tvoj cilj, pač pa razvalina sredi gozdov, dvorec Matzenau. Praz­na cesta, ki vodi v Prosenjakovce, je dolga in ravna, polna barv. Drevesa ob njej so oranžna kot oranžada. Takoj za vasjo zaviješ na kolovoz. Tukaj je stik. Feri Lainšček bi rekel – z duhom globine.

Hodiš čez polja, obrasla z gozdovi, in sam pri sebi tiho ponavljaš skupaj z Miroslavom Antićem, velikim poetom panonskih ravnic: Rojen sem v ravnici. To je dežela brez odmeva. Tu nič ne vrača klicev. Popijejo jih daljave. Tu se prostori merijo s svitom in mrakom, časovne dolžine pa s sencami. Mlečna cesta ti gre do kolen, kot raztresena slama. Ni se ti treba vzpenjati, zvezde so v grmovju. Napotiš se po ravnici, pa po zlatih brazdah še kakšnih deset korakov in že hodiš po nebesih. Ali ni to svoboda?

Ravnica v gričih

Svoboda je v ravnici. Kar slišim jo, prijateljico, kako mi govori, da Goričko že ni ravnica. Miran Ogrin, veliki popotnik, je vedno govoril, da človek najlaže razmišlja na ravnini, ko se je sprehajal po goričkih gozdovih. To že vemo. Ni maral gora. Tudi to nam je znano.

Naj Goričko ostane samo metafora za ravnico. Res po malem ves svet valovi, se malo dvigne in malo spusti, ta ravnica v gričih na tem tvojem kolovozu, ki za zadnjo kmetijo vse bolj izginja v travah. V njih je rosa, pozna jesen. Zdaj je nov čas, v katerem ne pozabiš starega. Nov prostor. Tisoč let spraviš v en dan in celo večnost v en sam korak. Kje si slišal ta stavek? Pozabiš. Vse pozabiš. Življenje začenjaš znova na tej poti čez polja, rjava in suha. Na tej poti čez barve, tople in hladne, toda hladu ni čutiti, sonce sije, znova in znova se preriva v njih.

Ustavljaš se kar pogosto. Ne moreš hiteti, odkar si bral knjigo o Sedečem biku, zadnjem velikem bojevniku s Črnih hribov v Dakoti, ki je svoji portretistki povedal, da se moraš včasih tudi ustaviti, sicer se lahko za vedno izgubiš. Vem, kaj boste vprašali – Indijanci in Goričko? No, nekaj indijanskega pa je le v tej deželi. V tej ravnici, veliki preriji trav in nizkih gozdov in skritih sledi. Naj bo – v metafori za ravnico. Je to duša, pustolov­ščina, globina, svoboda? Svoboda.

Park v gozdovih

Nad Prosenjakovci stopiš v gozdove. Blago rastejo drevesa navzdol v vaške ozare. Rumeni gorički gozdovi v rumeni jeseni. Sonce se dvigne nekam nad krošnje. Takoj začutiš nov svet. Drevesa so mogočna in stara, njihova debla plavajo v plimi sence in hlada. Občutek je, kot bi zabredel v morje. Tu je kraj skrivnih steza, lesa in kamnitih ograj, udrtih tam, kjer so si vaški otroci morda utrli svoje igralne poti. Tu je tudi park, park, ki je nekdaj urejal klasično okolico dvorca. Steze po njem so lepe, včasih zaraščene z grmi, ponekod presekane s prevrnjenim drevjem, vendar sledljive. Počasi dobivajo prvotno podobo. Nekdo je v parku postavil table, na katerih je mogoče prebrati osnovne besede o tukajšnjih drevesih.

Za mišji skok stran so hiše v vasi, toda park v tihih gozdovih je vendarle sam, zaraščen in vlažen kot žalostni tropi. Veje so polom­ljene, podrast razprostranjena, lišaji napadajo starinska drevesa. Glasovi v njem postajajo topi. Naslanjač v dvorcu je prazen, luči ugasnjene, preproge izginule, v razpadlem kaminu pepel, prostori ne dišijo več po tobaku in konjaku iz fine stilske omare. Kot bi neki usodni bog lomastil po njih. In ti odpiral značilno dilemo Sylvana Tessona. Kaj vzbuja večje veselje? Zvok odpiranja steklenice vodke ob peči po dolgi hoji v strupenem mrazu ali bivanje v razkošni palači ob Canalu Grande v Benetkah? Odgovor ne potrebuje razlage. Veselje vzbuja oboje. Pravzaprav pa so zate tokrat dovolj že blagi gorički gozdovi. Rdeči in rumeni – za tvojo tolažbo. Le – mogoče bi moral za hojo po teh hostah dobiti dovoljenje gozdnih živali?

Dvorec v parku

Na majhnem pokopališču v Selu leži v tihi lehi pozabljen grob. Zadnja postaja plemiške družine Matzenauer. Njen vodilni predstavnik grof Karl von Matzenau je bil pustolovec, svetovljan, popotnik, polkovnik v avstro-ogrski vojski, vojaški ataše, izredni poslanec in veleposlanik. Sam papež mu je podelil plemiški naziv. Bil je član komisije, ki je po prvi svetovni vojni določala mejo med Madžarsko in Kraljevino SHS. Odločitev o poteku mejne črte le kilometer bolj vzhodno je sprejela prav tukaj, v grofovem dvorcu na starinski mizi sredi perzijskih preprog in žametnih zaves, v dvorcu, danes le razvalini, h kateri prihajaš po dolgi poti čez peščene prekmurske ledine.  Ta razvalina – dvorec Matzenau – je ena najbolj popolnih na slovenskem ozemlju. Stoji med topoli, rdečimi bukvami in jelkami, rožami in nekdanjim okras­nim grmičevjem na robu vasi Prosenjakovci v mraku in svetlobi goričkih gozdov.

Kakšen kraj je to. In kakšen objekt. Njegova vzhodna fasada – kakšni proporci volumna, kompozicija odprtin, simetrija in detajli na stenah – pilastri, kapiteli, kovana ograja … O njem bereš v knjigi, Moji spomini na družino Matzenauer je njen naslov. Avtorica – grofova vnukinja – se spominja, da so se na koncu druge svetovne vojne v dvorcu naselili ruski vojaki in ga spremenili v bolnišnico, potem pa izropali njegov inventar. Po nacionalizaciji, ko se je družina morala izseliti, ni nihče več skrbel zanj in poslopje je zdaj tako nevarno, da ga je občina Moravske Toplice morala umakniti iz turistične ponudbe.

V knjigi najdeš opis dvorca, življenje v njem, vse arhitekturne finese – načelo zlatega reza –, ki so jih uporabljali že stari Grki in Rimljani. Prebijaš se med zlomljenimi vogali in platonskim idealom. V prvi tretjini 19. stoletja, ko zgradba nastane, neoklasicizem oživlja vse te stare sloge in umetnost antike. Hiša je enonadstropna, verjetno so jo zgradili italijanski arhitekti, ki so uporabili les in opeko iz okolice.

Prek kupov razpadlega materiala se premikaš previdno. Dvorec je zdaj ruševina. Stojijo le še stene in pročelje. In prav vrhunsko pročelje, grajeno v slogu rimskega templja, še vlada v teoriji absolutne lepote, v kateri so si gradbeniki prizadevali za jasne in uravnovešene, predvsem pa preproste oblike. Hodiš počasi. Božaš ta zrak, to matzenavsko barvitost, te rožnate, sive, zelene, te rahlo uvele temno modre zidove. Nekdaj so bili tukaj še vodnjaki, golobnjak, kokošnjak, garaža za kočijo in skednji, hlevi in pekarna … pa še zelenjavni vrt, sadovnjak, vinograd, ribnik z vodometom, klopmi in stebri ob njem. Ob oknih, ki zijajo prazna in polna gladkih plazilk, so oblikovani polstebri v jonskem slogu, z levom v sredini, kar bi morda lahko pomenilo, da so dvorec gradili beneški arhitekti. Lesena polkna v nekaterih okvirjih nadomeščajo zazidana okna, razporejena v simetriji. Velika in visoka okna in lesena polkna še poudarjajo italijanski gradbeni slog. Zanimiva je na treh arkadnih lokih počivajoča altana, ki jo v zgornjem delu poudarja dvojni grb. Visi nad glavnim vhodom, nad balkonskimi okni in vrati. Na prvem je napis Virtuti pro patria (Pogum za domovino), v njegovi zeleno obarvani sredini je venec iz rdečih vrtnic na modri podlagi. Na drugem je upodobljena štorklja, ki jo obdajata belo-modri zastavi, na rumenkasto rjavi podlagi pa dvakrat po tri rumene zvezde. Dve različni kroni sedita na vrhu. Družinski grb? Morda – nekateri viri pravijo, da njegov izvor ni raziskan v celoti.

Griči v ravnici

Nazaj v Selo. Asfaltna sled iz Prosenjakovcev, imenitna siva sled, skoči nenadoma kvišku. Kje je zdaj ravnica? Klanec je strm in kratek, lovi prvi veter. Leze na grič. Skozi gozd greš, skozi gozdove, potegnjene navzgor v čisti zrak in jasno nebo. Patina časa je kot star porcelan. Griči so zdaj vsepovsod. Pravzaprav vso širino obzorja zasedajo zeleni griči. Spomini prodirajo v drugo nebo.

Malo pozneje je vrh klanca zadnji postanek. Dan odhaja v kratko popoldne. Čutiš Matzenau – kraj, ki ti vstopi v spomin. Kraj, ki ti ves čas znova in znova vstopa v spomin. Pod svojo ljubeznivo podobo je v resnici žalosten in izgubljen, skrivajoč veliko srce in utrujeno dušo. Želiš si, da bi mu rekel: Kako si, se držiš, stari moj?