O prvi de facto Nobelovi nagrajenki, Draži Mihailoviću in celjskem nindži

Festival literature sveta – Fabula ima letos domicil v Celju. Zgodb, ki te dni polnijo ulice in hranijo duše meščanov, v knežjem mestu tudi sicer ne manjka. Zakladi, ki jih skrivajo muzeji in druge kulturne ustanove, pričujejo o nesramno bogatih Rimljanih, nepredstavljivem podvigu Alme M. Karlin, Stari grad, ki se dviga nad Celjem, pa o eni največjih (resničnih) ljubezenskih zgodb na naših tleh.

Zgodba Friderika II. in Veronike Deseniške je zgodba Romea in Julije, le da je celjska resnična. Friderik II. Celjski se je leta 1405 poročil z Elizabeto Krško-Modruško (Frankopansko). Zakon je bil vse prej kot uspešen. Ko sta leta 1422 Friderik in Elizabeta po dolgem času spet preživela skupno noč, so Elizabeto naslednji dan našli mrtvo. Prvi osumljenec je bil Friderik, ki se je nato kljub nasprotovanju očeta Hermana II. poročil z Veroniko Deseniško. Herman je Friderika za kazen zaprl v stolp na gradu, Veroniko pa obtožil čarovništva. Proces proti njej naj bi bil prvi dokumentirani čarovniški proces na območju sedanje Slovenije. Presenetljivo je bila oproščena, a za Hermana to ni bilo ovira. Zaprl jo je na grad Ojstrica, kjer so jo utopili.

Pomemben del zgodovine, ne le celjske in slovenske, ampak tudi evropske, zavzemajo grofje Celjski. Njihova dinastija se je končala s smrtjo Ulrika II. na Kalemegdanu. FOTO: Matjaž Očko

Njuna zgodba je bila večkrat povedana in uprizorjena, pred leti je nastal muzikal Veronika Deseniška, ki so ga lani ponovno postavili na grajski oder, kamor se vrača tudi letošnje poletje. Zgodovina grofov Celjskih je na ogled na stalni razstavi Pokrajinskega muzeja Celje (PMC) v Knežjem dvorcu. Dinastija je svoj konec doživela z atentatom na Ulrika II. 9. novembra 1456 na Beograjski trdnjavi. In filmska zgodba je dobila tudi film. Kaj se je takrat dogajalo na Kalemegdanu, prikazuje namreč eden prvih igranih črno-belih nemih filmov na Balkanu iz leta 1911.

Z znanjem na pot

Če so Celjski vir navdiha za ustvarjalce, pa je knjige sama pisala Celjanka Alma M. Karlin. Njena mati je bila hladna, hčerka ji povsem odkrito ni bila všeč, razlaga turistični vodnik, umetnostni zgodovinar in Celjan Matija Plevnik: »Mama ji je rekla: 'Ti se pa kar dobro uči, ker si preveč grda, da bi te lahko bogato poročili.'« Alma je imela povešeno veko in malo je šepala, zato je mati vztrajala pri zelo bolečih fizioterapijah. Kot je pojasnila Rada Hriberšek iz PMC, je Alma z mamo pri 15 letih sklenila dogovor, da bo hodila na vse fizioterapije, če bo lahko pri 18 letih šla na svoje, kar se je res zgodilo. Odšla je v London in prevajala. Doma so namreč govorili nemško, znala pa je tudi angleško in francosko.

Stalna razstava o Almi Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje predstavlja odličen vpogled v njeno življenje in delo. FOTO: Marko Pigac/MP Produkcija

Njen peklenski londonski urnik povzema Hriberškova: »Od 9. do 17. ure je delala v prevajalskem podjetju, potem je imela eno uro prosto, nato pa sprejemala študente z vsega sveta in jih poučevala angleško, francosko, nemško, oni pa njo jezike iz svojih dežel. Od 21. ure do 2. ure zjutraj se je sleherni dan učila enega od jezikov. V petih letih bivanja v Londonu se je naučila sedmih svetovnih jezikov, izpite iz vseh sedmih jezikov je na kraljevi akademiji za umetnost opravila z odliko.«

Almo Karlin najbolj poznamo po njeni izjemni poti okoli sveta, ki jo je financirala sama z delom. Njena trilogija Samotno potovanje je bila velika uspešnica, razlaga Hriberškova: »V 14 dneh je bilo 80.000 izvodov razprodanih.« Knjigo je kupil tudi nemški pastor, katerega hči je bila Thea Schreiber Gammelin, Almina sestra po duši, ki se je nato preselila v Celje in tu ostala. Skupaj sta pokopani na bližnji Svetini, njuna hiška v Pečovniku pa je obnovljena in na ogled od maja do konca septembra.

Stalna razstava o Almi Karlin je v Pokrajinskem muzeju Celje, od maja do konca septembra pa je odprta tudi hiška v Pečovniku, kjer je Alma živela s Theo Schreiber Gammelin do svoje smrti. FOTO: Robi Valenti

Zgodbe mesta

Če je Alma Karlin stavila na znanje, pa je bila Sofia Hess druge vrste tičica. Na Gosposki ulici pri Kvartirni hiši, kjer je v drugem nadstropju v prostorih nekdanjega peep showa erotična galerija Račka, lahko vidimo doprsni kip Alfreda Nobela. Ta je v Celju obiskal svojo drago »požiralko bankovcev« Sofio Hess. Ohranjenih je 218 pisem, ki jih ji je poslal, poleg velikih vsot denarja. »Arhivsko sta dokumentirana nakupovalna izleta, prvi, ko ji je kupil večsobno stanovanje v Parizu in 27 oblek, in drugi, ko je dobila vilo ob Ženevskem jezeru in 35 oblek,« slikovito opiše Plevnik. Tudi ko je Hessova zanosila s častnikom, sicer navdušenim matematikom, ji je Nobel še vedno pošiljal denar.

Fotohiša Pelikan z edinstvenim steklenim ateljejem je urejena tako, da imaš občutek, da je mojster samo nekam skočil. FOTO: Egon Horvat/MNZC

Celjska verzija, zakaj ni Nobelove nagrade za matematiko, je torej jasna. Hessovi je Nobel po svoji smrti zapustil rento, Plevnik razlaga, da bi v današnjem denarju znašala 250.000 evrov na leto. A ni bila zadovoljna in je zagrozila, da bo vsa njuna pisma poslala rumenim časopisom. »Takrat bi bil to nepopisen škandal, odvetniki njegove zapuščine so se ustrašili in ji dali še več denarja, ki so ga vzeli iz sklada za Nobelove nagrajence, tako da je bila de facto ona prva Nobelova nagrajenka,« se nasmehne Plevnik.

Bližnjo preteklost mesta razkriva Muzej novejše zgodovine Celje, kjer domuje tudi otroški Hermanov brlog, temelj zgodovinskega spomina Celja 20. stoletja pa je zagotovo fotograf Josip Pelikan. Fotograf češkega rodu je sem pribežal iz Idrije po prvi svetovni vojni, nato pa dokumentiral vse, kar se je v Celju dogajalo. Fotohiša Pelikan je s steklenim fotografskim ateljejem pravo doživetje, saj imaš občutek, kot da je mojster le nekam skočil, medtem ko se sprehajaš po njegovi hiši, kjer so dva prostora pustili takšna, kakršna sta bila, ko je še v njej prebival.

Fotohiša Pelikan z edinstvenim steklenim ateljejem je urejena tako, da imaš občutek, da je mojster samo nekam skočil. FOTO: Egon Horvat/MNZC

Muzeja in Zgodovinski arhiv Celje so primerni za obiskovalce, ki si želijo klasičnosti. Na Glavnem trgu v turističnoinformacijskem centru dobijo celo vse na enem mestu. Bogastvo rimske Celeie, zadnje raziskave kažejo, da je bila večja, kot so sprva domnevali, predvsem pa nesramno bogata. Kot je pred časom za Delo povedal dr. Jure Krajšek, domnevajo, da je šlo za rimski piar: »S tem so domačinom pokazali, če ste v naši državi, lahko tako živite. Mogoče so pri Celei podobno želeli povedati prebivalcem Norika.«

Tam vidimo tudi ostanke prve mestne hiše. Zapis na fasadi, za katerega domnevajo, da je bil statut, se ni ohranil. Kot razlaga Plevnik, je bil kriv šum v komunikaciji: »Sodelavcu, ki je hotel fotografirati, kar so odkrili, je zmanjkalo filma. Delavcem je naročil, naj mu dajo pet minut, da skoči po film. Ko je prišel nazaj, ni bilo ničesar več, ker so delavci mislili, da morajo v petih minutah vse odbiti. Je pa večina mestnih hiš v srednjem veku imela mestne statute, da so opominjali ljudi, kaj je dovoljeno in kaj ne. Kot je pisal dr. Dušan Kos, je bila ena izmed prvih točk – Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi.«

Stalna razstava o Almi Karlin je v Pokrajinskem muzeju Celje, od maja do konca septembra pa je odprta tudi hiška v Pečovniku, kjer je Alma živela s Theo Schreiber Gammelin do svoje smrti. FOTO: Robi Valenti

Alternativa

Te dni, ko je v mestu Fabula, je mnogo priložnosti za duhovno krepitev. To sicer vedno ponuja Osrednja knjižnica Celje, kjer ne manjka dogodkov, zlasti pa Umetniška četrt, kjer so prazne prostore zapolnili umetniki, jedro njihovega osončja pa je krčma TamKoUčiri, ki ji je dala ime še ena izjemna Celjanka Lila Prap.

Fabulo najdemo tudi zunaj, na Savinjskem nabrežju, ki je najbolj priljubljeno sprehajališče že več kot stoletje. In ker je en dan premalo, da bi slišali, kaj je tu delal (in se prav tam sprehajal) Draža Mihailović, pa zakaj je zaradi celjske gimnazije padla vlada na Dunaju, boste morali v knežjem mestu prespati. Lahko tudi med zgodbami v hostlu Celjskega mladinskega centra, zaključi Plevnik: »Predstaviti smo želeli celjsko mikrozgodovino na neuradnem kulturnem prostoru. Recimo zgodbo o celjskem nindži, borcu za pravico. Ali pa o tovarišu miličniku, ki je imel v prostem času zelo zanimiv hobi, namreč ropal je bencinske črpalke. Zgodbe bodo morali obiskovalci sami prebrati ali jih najti. Človek mora samo znati prisluhniti, ker zgodbe se v Celju pišejo same.«