V času fotografa Pelikana ni bilo nefotogeničnih žensk

Muzej novejše zgodovine Celje (MNZC) je po treh letih dela odprl prvi obnovljeni del hiše na Razlagovi ulici, kjer je desetletja deloval Fotoatelje Pelikan. V kletnih prostorih hiše, ki jo nameravajo konec prihodnjega leta temeljito prenovljeno odpreti v celoti, je zaživela Galerija Božena, poimenovana po mlajši hčeri fotografa Josipa Pelikana. Na prvi razstavi so na ogled Pelikanovi portreti žensk, ki jih je znal ujeti v vsej njihovi edinstvenosti. Ne glede na poklic, starost in videz. Vse so lepe. Lepota je ženskega imena.

Pred dobrimi tremi leti je Muzej novejše zgodovine Celje prevzel v upravljanje Pelikanovo hišo, potem ko že več desetletij upravlja stekleni atelje Josipa Pelikana. Ta se drži hiše, je edini tovrsten v Sloveniji in eden od redkih v Evropi, od leta 1997 pa tudi spomenik državnega pomena. Hiša, v kateri je živel in ustvarjal Josip Pelikan, je zdaj spomenik lokalnega pomena. Tam je od rojstva do smrti živela in delovala Pelikanova hči Božena. Kot pravi direktor MNZC Tonček Kregar, je prav ona ob drugih sorodnikih najbolj zaslužna za to, da je bogata Pelikanova dediščina ostala skupnosti.

Ženski leta 1929, ki ju je fotografiral v ateljeju v Rogaški Slatini. FOTO: Josip Pelikan/hrani MNZC

V muzeju so jeseni 2019 ob 120. obletnici postavitve hiše in 100. obletnici prihoda Pelikana v Celje pripravili razstavo in napovedali celovito prenovo hiše, ki bo nekakšno potovanje v času. Vse v hiši je bilo originalno in delujoče. Tako bodo obiskovalcem lahko ponudili sprehod skozi zgodovino in dediščino fotografije od konca 19. stoletja do danes, vključno z električnim studiem, pa tudi ogled Pelikanovega stanovanja, kjer bodo predstavili meščansko bivalno kulturo prve polovice 20. stoletja. V kletnih prostorih, ki so za zdaj edini v celoti prenovljeni in uradno odprti za obiskovalce, so uredili nove galerijske prostore.

Lepe ženske

Kregar je povedal, da bo Galerija Božena namenjena izključno fotografiji. »V določeni meri Pelikanove fotografske zapuščine, še bolj pa predstavitvi in promociji sodobne fotografske ustvarjalnosti in umetnosti, tako lokalne kot nacionalne in mednarodne, tako ljubiteljske kot visoko profesionalne oziroma umetniške.« Na prvi razstavi obiskovalci občudujejo ženske portrete, ki jih je posnel Josip Pelikan. Poleg Kregarja sta avtorja razstave še Helena Vogelsang in Egon Horvat, ki sta imela veliko dela z izborom fotografij.

Medicinska sestra in redovnica v Celju leta 1930. FOTO: Josip Pelikan/hrani MNZC

»V zbirki Pelikan je med skoraj štirideset tisoč enotami inventariziranega fotografskega gradiva kar 1452 ženskih portretov. 47 smo jih postavili na ogled v galeriji. Vsak od teh s kompozicijo prikazuje skozi objektiv lepoto žensk, pa tudi, kako pomembna je bila vpetost žensk v takratno družbo in čas, v katerem so bile upodobljene. Tako lahko občudujemo nevesto v belem, pripadnice celjskega Sokola v telovadnih pozah, udeleženke gospodinjske šole v Šentjurju pri učenju krojenja in šivanja, slikarko Jelico Žuža pri umetniškem delu, balerino Erno Kovač v baletni pozi,« je razložila Helena Vogelsang.

Pelikanovo mojstrstvo

Dodala je, da je Pelikan resnično znal pripraviti portretirance. »Pri pregledovanju vseh portretnih fotografij, pod katere se je mojster podpisal, sem spoznala, da nefotogeničnih žensk v tistem času ni bilo. Pelikan je znal poudariti njihovo lepoto, ženstvenost, seksualnost, čutnost, tudi ranljivost v vsej njihovi edinstvenosti.«

Učenke gospodinjske šole v Šentjurju po letu 1932. FOTO: Josip Pelikan/hrani MNZC

Za Celje je bil Pelikan zelo pomemben predvsem zaradi svoje kontinuitete. Ob začetku prenove hiše je Kregar za Delo povedal, da je Pelikan v Celju delal šestdeset let, v treh režimih. »Bil je vztrajen, oportunist, priden, zapuščina za nobenim drugim fotografom v Sloveniji ni tolikšna. Nobeno drugo slovensko mesto ni bilo med vojno tako dobro fotografirano, zlasti ne z vidika enega fotografa. Imel je moč preživetja, prilagodil se je vsem režimom. Fotografiral je prihod Nemcev v Celje pa tudi njihov beg iz Celja. Vsepovsod je bil zraven. Z vidika dediščine je to neprecenljivo.«