Celje v novem veku: Alma, Pelikan in Marinelli

Celje, vas sredi narave, je v novem veku postalo pravo mesto. Lepo, kakor je bilo prej, s svojim knežjim nasmehom in brnenjem, kot bi se oglašal roj čebel. Tudi obdobje meščanskega Celja je pripomoglo, da se med vsemi slovenskimi mesti največ skrivnosti in sijaja nemara čuti prav tu. In to ni vse. Politik Anton Novačan je nekaj let po nastanku Kraljevine SHS že rekel: »Celje je najperspektivnejše mesto v vsej državi.« V času Novačanove izjave je bila skromna nemško govoreča Celjanka Alma Kalin, za časa svojega življenja neznana, danes pa znamenita, že tri leta na samotnem potovanju okoli sveta.

»Takrat je mama vprašala: Kdaj se vrneš? Čez dve leti in pol, najkasneje čez tri leta! In imela boš tehten vzrok, da boš ponosna name! Naslednji večer ob sedmih sem se podala na svoje burno potovanje okoli sveta.« Tako Alma Karlin sklene avtobiografijo z naslovom Sama. Rada je imela svoje Celje in vedno ga je pogrešala, še najmanj v Londonu, mestu, ki ga je ljubila. V knjigi opisuje svojo emancipacijo, ki jo je privedla do tega, da je zbrala pogum in se sama odpravila na veliko pot, kar za tisti čas – takoj po prvi svetovni vojni – za žensko še zdaleč ni bilo samoumevno.

Almino Celje

O Almini sedemletni poti okoli sveta je napisanega mnogo tega, precej manj pa lahko beremo o njenem Celju in delih mesta, ki so povezani z njo. Zanimiv korak v tej smeri je lani napravila Mohorjeva družba, ki je izdala Almino knjigo Peš po domačih krajih, v kateri pa je vendarle več govora o širši okolici Celja kot o samem mestu.

Če prihajamo v Celje z vlakom, kar je dobra odločitev, izstopimo tam, od koder je odšla Alma in kamor se je tudi vrnila – na železniški postaji. Kljub temu da je bila že znana in je najavila svoj prihod, je ob vrnitvi ni čakal nihče. Stala je na postaji s kovčkom v eni in eriko v drugi roki (tako je rekla najpomembnejšemu predmetu svojega življenja, pisalnemu stroju znamke Erika). Vrsta razočaranj, ki jih je doživljala v nadaljevanju življenja, se je začela prav v tem trenutku. Almin kip, postavljen pred hotel Evropa, je obrnjen stran od železniške postaje. Gre za simboliko ali naključje? Prepuščeni smo, da si ustvarimo svoje mnenje.

Preden stopimo h kipu, se na levi razpotegne novogotski Celjski dom, nekdanja Nemška hiša. Ta kraj je na začetku 20. stoletja gostil najlepše celjske plese. Alma nanje ni prihajala. Želela si je, a zaradi nasprotij med slovensko in nemško vejo njene rodbine to ni bilo mogoče. Starši, oče Avstrijec, mati Slovenka, so kupili hišo na današnji Ljubljanski cesti, prav tam, kjer so v srednjem veku ob mitnici stala Ljubljanska mestna vrata v obzidju in kjer zdaj velike bleščave hiše utripajo kot neonske luči. Almine rojstne hiše, v kateri je oče Jakob našel nagrobnik rimskega vojščaka, že od druge svetovne vojne ni več, ostala je le spominska plošča.

Veliko prebivalcev Celja rado bere zgodovinske romane, kar vam bodo potrdili v veliki in lepi mestni knjižnici. Veliki voz Miloša Mikelna, na primer, govori o zaostrenih odnosih med Slovenci in Nemci, ki so se v okolici Narodnega doma večkrat izrodili v nasilje. Alma, ki je živela čez cesto, se v avtobiografiji spominja, da so doma težko gledali takšne dogodke in zaradi njih večkrat zastrli okna in spustili žaluzije.

Še tri ulice dopolnjujejo Almino celjsko zgodbo. Najprej je tu Mariborska cesta, kjer so deklico krstili v cerkvi svetega Maksimilijana. Oče je pričakoval sina, ki bi ga imenoval Maksimilijan. Zato je ime Maksimilijana postalo eno od Alminih krstnih imen. Kot otrok je najpogosteje v spremstvu varuške Mimi zahajala v Prešernovo, takrat Rotovško ulico, kjer je bila špecerija Pri Ferjanu. Odhod tja je bila prva samostojna pot njenega otroštva. Pogosto je obiskovala tudi teto Ido Baš, ki je živela v Vrtni ulici (danes Aškerčeva), kjer so na notranjih dvoriščih še vedno manjši vrtovi sredi mestnega jedra.

Zadnjih osemnajst let življenja je Alma preživela v hišici v Pečovniku nad mestom s svojo »sestro po duši« Teo Schreiber, ki jo je klicala Hunki. Tam zgoraj sonce plosko leži na rumenih zidovih in rože so povsod naokoli. Diši. »So prijateljstva, ki imajo korenine v skupnem uživanju v naravi,« je nekje zapisala Alma in s tem je pravzaprav povedano vse. Če boste prišli ob sobotah dopoldne, vam bo Jerneja Jezernik, ki ima največ zaslug, da Almo Karlin Slovenci danes poznamo in cenimo, prijazno pokazala hišo in povedala njeno zgodbo.

Dama s psičkom

Mesto skoraj v višini vode, ki se dotika ulic in hiš, to je Celje. Preživelo je velike poplave in ta plovba njegove Savinje – to je plovba brez konca. Ko prihajamo iz ljubljanske smeri, se mestni tloris meša z ravnino in nebom. Pomislim, da se mesto pred mano naenkrat pokaže kot kamnito taborišče, obraslo z gozdom vse do vrha treh gričev, ki jim domačini rečejo hribi – Grajski, Jožefov in Miklavški.

Celje spominja na urejeno meščansko gospo, rojeno v luksuzu in uglajenosti. Morda prav takšno, kot je ženska na portretu, posnetem v sepiji, ki na sprehod pelje svojega psa (lahko bi ji rekel dama s psičkom, če ne bi tega poimenovanja uporabil že Čehov). Njena podoba, skupaj z drugimi fotografijami, ki jih je posnel znameniti Čeh Josip Pelikan, ki je postal Celjan, piše svojo zgodbo na stekleni steni kavarne, ki je del hotela Evropa – drugega najstarejšega na slovenskem ozemlju, ki sta ga odprla zakonca Simonišek že daljnega leta 1877. Njegovo prvotno ime Hotel Stadt Wien kaže na nemški značaj mesta v tistem času.

Hiše, ki jo je Pelikan kupil leta 1920, se drži prizidek, v katerem je pred tem imel atelje ugledni fotograf Lenz. Pelikan ga je kupil in ostal. Fotografiral je dogodke in osebnosti, in kar je najlepše – povsem običajne ljudi. Kopalke na Savinji, na primer. Ženske so bile sploh njegov priljubljen motiv, lepota je bila zanj ženskega imena. Vedel je, da je center sveta vendarle tam, kjer človekove roke in oči pretvarjajo kamen in zgodovino v nasmeh. Fotografiral je naravo, kar je rada počela tudi Alma Karlin. Knjiga Peš po domačih krajih je polna njenih slik ljudi in narave. Zdi se, da sta se oba razumela z Beckettom, ki je dejal: »Hotel sem zgodbo, pa je sámo življenje dovolj.«

Pelikanov atelje je zdaj preurejen v lep, majhen muzej, imenovan po njegovi hčeri Boženi. Mi pa lahko izkoristimo edinstveno priložnost in udobno sedeč v hotelski kavarni, kjer so se zbirali celjski meščani, hkrati gledamo Pelikanove fotografije na steni in Almo, ki se zunaj sprehaja mimo nas s svojo eriko v kovčku, kot da se je vrnila z velike poti. In ob tem ne pozabimo na slaščico – Celjani najraje naročijo črni gozdiček.

Na Celjski gimnaziji zvoni

Veliko knjig je napisanih o Celju. Nekdo, ki si želi zgodovinskega pregleda in noče brati povsem znanstvenega dela, lahko vzame v roke knjigo Janka Orožna Zgodovina Celja in okolice in njegova radovednost bo s tem potešena. Kdor pa si želi bolj nostalgičnega pogleda na Celje, s konca petdesetih let prejšnjega stoletja, na primer, ga na to romantično pot lahko popelje neka povsem drugačna knjiga, ki je ni napisal zgodovinar, pa tudi nobene potrebe ni bilo po tem. Avtor Marjan Marinšek, nekdanji dijak s Kozjega, v njej opisuje svoja leta na gimnaziji v Celju, prav tisti, ki je toliko pomenila v slovenskem prostoru in kjer je učil tudi Janko Orožen, mož z začetka te zgodbe.

Marinškova knjiga z naslovom Na Celjski gimnaziji zvoni ima zanimiv podnaslov, ki odkrito pove, da so spominski utrinki napisani iz petintridesetletne odmaknjenosti. In to je najboljše od vsega. Ohraniti otroško dušo – ker knjiga je napisana z otroško dušo – tudi v poznejšem življenju in potem s tega vidika pisati o svoji gimnaziji in duhovitih dogodivščinah nekega povsem drugačnega časa ni lahka naloga.

Zgodba o gimnaziji, častitljivi stavbi s psevdojonskimi stebri na vhodu, ni samo spomin na gimnazijska leta, ampak je seveda tudi pripoved o Celju. Že uvodne strani, kjer Marinelli, kot so takrat klicali Marinška (baje mu je vzdevek dal sam Andrej Inkret, kasnejši prvak jezikoslovja), opisuje, kako se je v tistih časih z oddaljenega podeželja potovalo v Celje, bi si zaslužile zgodovinsko obravnavo.

»Avtobusi za Kozje so bili najslabši, smrdelo je po nafti in žganju, s katerim so nekateri preganjali slabost zaradi smradu, brnenja motorja in treskanja z vrati, prepiha in ropotanja v avtobusnem podvozju, nagibanja na ovinkih, nepopisne gneče večno stoječih, ki so iskali oporo v zraku, na sedežih ali kar na ramenih sedečih. Bruhanje skozi okno ni bilo nobena redkost, prav tako ne smrad po mastnih klobasah in trdo kuhanih jajcih, običajni južini potnikov, ki so odhajali v Celje …«

Kakšen odziv je vzbudila Marinellijeva knjiga o starih dnevih v Celju, sicer ne vem, je pa Tone Partljič v uvodni besedi zapisal, da ima eno samo napako: »Utrinkov je premalo. Ker jih prehitro prebereš. Ker bi rad še bral.«

Tukaj so zgodbe o tem, kako so fantje hodili postavljat keglje na kegljišče pod Skalno kletjo, kako so peli marseljezo ljudem v kapelci, kot so rekli vili nasproti gimnazije, v kateri je bil sedež komunistične partije, in kako so profesorico, ki se je pisala Zalašček, klicali – le kako drugače kot Zanalašček. Pripoveduje tudi o tem, da sta bila najpomembnejša moža na gimnaziji, poleg ravnatelja Tineta Orla, znamenitega planinskega delavca, ki je bil orjaške postave in je nosil obleko številka 58, še šolski sluga in kurjač.

Veliko piše o gimnazijski ljubezni. Fantje so med drugim vedeli tudi to, kam je treba iti v takratnem Celju, če hočeš gledati poljubljanje od blizu. Med gimnazijo in Savinjo je bil nad nemškim bunkerjem manjši park, kjer sta se sestajala veliki igralec Zlatko Šugman in njegova ljubezen. V celjskem teatru sta igrala Sneguljčico in princa in sleherni premor med vajami izkoristila za umik v ta skriti park. Sedela sta na klopci, se držala za roke in se poljubljala. Le pozabila sta, da v bližini stoji radovedna gimnazija …