Pod eno streho stoletje fotografske dediščine

Z jutrišnjim odprtjem Fotohiše Pelikan Muzej novejše zgodovine Celje (MNZC) zaključuje enega najobsežnejših projektov v 60-letni zgodovini muzeja. Natanko 27 let po odprtju prenovljenega steklenega fotografskega ateljeja, edinega v Sloveniji in enega redkih v Evropi, vrata odpira celotna hiša fotografa Josipa Pelikana, ki je temelj zgodovinskega spomina Celja 20. stoletja.

Fotohiša Pelikan ni le še en muzejski prostor. Je doživetje fotografske dediščine 20. stoletja na enem mestu na več kot 600 kvadratnih metrih razstavnih površin, kjer v dva prostora sploh niso nič posegali. Vse je tako, kot je bilo, vključno z materiali in majhnimi predmeti na policah. Kot bi vstopili v delovne prostore mojstra, ki je za hip nekam skočil. Ali se odpeljal s kolesom, ki ga vidimo v veži. Josip Pelikan je namreč imel dovoljenje, da se tudi v središču Celja vozi s kolesom.

Električni studio v Fotohiši Pelikan. FOTO: MNZC

Kot je dejal direktor MNZC Tonček Kregar, so želeli vse, kar je na ogled, obnoviti čim bolj avtentično: »Stekleni atelje se nadaljuje v električni fotografski studio, ki ga je Josip Pelikan postavil v tridesetih letih 20. stoletja in v katerem je njegova hči Božena delovala vse do konca stoletja. V prvem nadstropju je družinsko meščansko stanovanje, v katerem predstavljamo meščansko bivalno kulturo Celjanov.« Tam je vsa oprema še Pelikanova, s sondažami pa so ugotovili, kakšni so bili barvni toni stropov, sten in fasade ter temu sledili. Povsem na novo je urejena kletna etaža, kjer je galerija Božena, ki bo namenjena fotografskim razstavam, pa tudi podstrešje, kjer je večnamenski prostor, kabinet in depoji. Uredili so tudi dvigalo, ki so ga skrili v sanitarni jašek.

Stekleni atelje je velika posebnost Fotohiše Pelikan. FOTO: MNZC

Hišo je po smrti Božene Pelikan Mestna občina Celje odkupila in jo predala v upravljanje MNZC, sledila je obnova. Kot je dejal Kregar, smisel ohranjanja dediščine ni le ohranjanje zidov: »Prepričani smo, da gre pri Fotohiši Pelikan za svetovni unikum kar se tiče fotografske dediščine. Po našem vedenju ni dediščinskega objekta, v katerem bi bila na ogled dva originalna fotografska ateljeja. Meščanskih stanovanj je veliko, taka fotografska dediščina pa je rariteta.« Ker želijo, da bi obiskovalci resnično začutili historični duh, individualni ogledi ne bodo možni, po prvomajskih praznikih bo hiša odprla vrata za vodene skupinske oglede, za največ deset ljudi hkrati.

Eden od dveh nedotaknjenih prostorov v hiši. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Kronist

Josip Pelikan, fotografski mojster češkega rodu, je bil sinonim za fotografijo na Celjskem. V Celje je pribežal iz Idrije po prvi svetovni vojni, ko se umaknil pred italijansko zasedbo. Tu je sprva najel, potem pa kupil hišo fotografa Johanna Martina Lenza, ki je dal objekt z modernim steklenim ateljejem zgraditi leta 1899. Pelikan je v njej živel in delal od prihoda v Celje 1919 do smrti leta 1977. V vsem tem času je kontinuirano fotografiral in dokumentiral javno življenje v Celju, vključno z dogajanjem med nemško okupacijo Celja. Hkrati pa ni družine na Celjskem, ki ne bi imela v albumih vsaj ene njegove fotografije, razlaga Kregar: »Verjetno je Pelikan temeljni kamen zgodovinskega spomina Celja 20. stoletja.«

Pelikan je bil kronist dogajanja na Celjskem. FOTO: Josip Pelikan/hrani MNZC

Bil je tudi zelo podjeten, moderen, sledil je trendom in posledično v hišo prinašal veliko gradiva. Krasno za muzej, a hkrati ogromno dela. Ko so hišo začeli obnavljati, so iz nje najprej odpeljali 30 kombijev gradiva, od fotografskega materiala, pripomočkov, arhiva … Skupno od 160- do 170.000 enot. Ogromno gradiva je šlo nazaj domov. V hišo, katere velik del je zamrznjen v času.