Ljubezen in boj za oblast pod celjskimi zvezdami

Stari grad, ki se dviga nad Celjem, bo nocoj po štirih letih premora in po osmih letih od premiere vnovič gostil muzikal Veronika Deseniška. Izjemna ljubezenska zgodba Veronike in celjskega Friderika II., ki je v nasprotju z Romeom in Julijo resnična, je hkrati tudi kriminalka, boj za oblast najpomembnejše srednjeveške družine, ki je živela na naših tleh. In se vrača v objem gradu, od koder je nekoč gledala na »mesto svetlih luči«.

Muzikal Veronika Deseniška, ki ga je pred osmimi leti na grajski oder postavila Hiša kulture Celje, zdaj je organizator Zavod Celeia Celje, ima vse. Vrhunsko zgodbo, besedilo je spisal mojster slovenskih muzikalov Janez Usenik, in glasbo večkrat nagrajenega Leona Firšta, ki ostane v glavi in duši. Veroniko bo tudi tokrat utelesila angelska Eva Černe Avbelj, njen Friderik je Klemen Bunderla. V predstavi nastopajo še izjemni Tjaša Hrovat Steklasa, Željka Predojević Korošec, Srđan Milovanović, Marjan Bunič, prvič pa se ekipi v vlogi trgovca pridružuje tenorist Gregor Ravnik. Vloga trgovca je ena bolj komičnih, hkrati pa ima eno najbolj pomenljivih pesmi v muzikalu, povezanih s sodbo Veroniki Deseniški. »Glasba je prečudovita, izredno smiselno napisana in aranžirana,« je zapisal Ravnik.

Izjemna Eva Černe Avbelj in Klemen Bunderla sta Veronika Deseniška in Friderik II. FOTO: Rok Deželak

Osnovna zgodba je znana. Friderik II. se je leta 1405 poročil z Elizabeto Krško-Modruško (Frankopansko). Zakon je bil vse prej kot uspešen. Friderikov oče Herman II. je od sina tako zahteval, da se z ženo pomiri. Bržkone mu ni bilo do sinove sreče, poroke so bile takrat priložnost za širitev ozemlja in moči. Leta 1422 sta Friderik in Elizabeta po dolgem času spet preživela skupno noč v Krapini na enem od celjskih gradov, naslednji dan pa so Elizabeto našli mrtvo. Okoliščine njene smrti niso bile pojasnjene, prvi osumljenec pa je bil Friderik, ki pa se je kljub nasprotovanju očeta poročil z Veroniko Deseniško. Kazen je bila kruta. Herman je Friderika zaprl v stolp na gradu, Veroniko pa obtožil čarovništva. Proces proti Veroniki Deseniški naj bi bil prvi dokumentirani čarovniški proces na območju sedanje Slovenije. Presenetljivo je bila oproščena, a to Hermana ni ustavilo. Zaprl jo je na grad Ojstrica, tam pa so jo utopili.

Igralsko-pevska zasedba je vrhunska, že pred osmimi leti in tokrat ponovno nastopa tudi Srđan Milovanović. FOTO: Rok Deželak

Boj za moč

Janez Usenik se ni ustrašil klasike, pravi, da ta daje piscu pravzaprav več svobode: »Velike zgodbe so sijajne, ker se jih da interpretirati na veliko načinov in jim dati drugačne poudarke. Velika odgovornost pa je seveda, ko se zavedaš, da je projekt zelo velik in je toliko ljudi vanj vložilo veliko truda.« Zgodba sama ima vse, kar potrebujejo velike zgodbe, hkrati pa je nejasnega prav toliko, da buri domišljijo, razlaga Usenik. »To je hkrati ljubezenska zgodba in politični triler, saj je v ozadju boj za oblast najmočnejših evropskih družin, lahko celo grozljivka, saj govori o čarovništvu in prvem čarovniškem procesu, pa kriminalka, saj se že stoletja sprašujemo, kaj se je v resnici zgodilo Elizabeti Frankopanski.«

Pri pisanju se je osredotočil zlasti na temo, »kako boj za oblast vpliva na ljudi, ki igrajo politično igro. Niso samo mali ljudje žrtve velikih. Sam verjamem, da so oblastniki po navadi prve žrtve oblasti same, njihova življenja so izgubljena v vrtincu bojev za moč. Zato mi je bil zanimiv lik Elizabete, kot 'prve poraženke' v tej igri. Kot piscu se mi je zdelo, da je prav to, kaj je bilo z Elizabeto, pomembno vprašanje. Župančič v svoji tragediji to vprašanje pusti nekoliko odprto.« Ni želel, da bi nad zaljubljenim parom visela Elizabetina senca, zato ji je namenil drugačno usodo. Elizabeto je namreč doživljal kot močan lik, morda celo kot junakinjo, ki izgubi svoj boj.

Drama, spletke, nepojasnjene smrti, čarovnice in ljubezen. Idealno za poletne večere. FOTO: Rok Deželak

Ko so ti blizu vsi

Zgodba je spisana tako, ne le v besedilu, tudi v glasbi, da se vsak lik usede v srce. Tudi Elizabeta, katere pesmi odpirajo tudi vprašanja žensk in njihove vloge v svetu. Žal ne le srednjeveškem. Na vprašanje, kateri lik mu je najbliže, skladatelj Leon Firšt ne more odgovoriti: »Tisti, ki si reče, da je najbolj podoben Veroniki, deluje samovšečno. Verjetno sem prva violina (smeh). Sploh ne bi bilo pošteno, da bi si enega izbral, ker sem v skladbah slikal like. V vsakega sem se skušal poglobiti in ga razumeti.«

Muzikala, ki je bil eno prvih njegovih del, kjer se je lotil bolj »popularne« glasbe, po osmih letih ne bi spreminjal: »Ne, ker ne bi moglo biti boljše, ampak ker je nastajalo v nekem drugem času. Neki drug Leon je to napisal. Ko poslušam muzikal, je, kot da bi poslušal z nekimi drugimi ušesi, ne z ušesi avtorja. In vzbuja občutek nostalgije.« Če je bil pred osmimi leti pred premiero na vseh vajah, je danes, ko ima še nešteto projektov zraven, povsem drugače: »Ampak kar sem videl, je res nostalgično. Lepo je videti vse te ljudi spet skupaj, so zelo povezani in zelo dobra energija je na odru.« Tudi zato pričakuje odlične izvedbe: »Igralci, pevci so si v vseh teh letih nabrali nove izkušnje. Imajo distanco do prvega velikega buma. Mogoče tudi bolj osebno jemljejo ta muzikal, ker so bili del projekta, o katerem, ko je nastajal, niso vedeli, kako velik bo v resnici.«

Muzikal je sicer gostoval tudi drugod, a je njegov pravi dom zagotovo celjski Stari grad. FOTO: Rok Deželak

O dobri energiji razlaga tudi dirigent Simon Dvoršak, ki je projektni orkester Hiše kulture Celje vodil že v preteklih izvedbah muzikala. Poudarja, da gre za originalni muzikal, torej delo z originalno zgodbo, na katero je spisana glasba, ki se dramaturško povezuje z vsebino, dogajanjem in klasično zgradbo: »Začne se torej z veliko sceno, kjer se pojavijo skoraj vsi nastopajoči, sledijo klasični zaplet, vrhunec in razplet. Vse spremlja glasba, teme, motivi se po potrebi ponovijo, ko stopijo na oder določene osebe. Vsekakor se ljudem ni treba bati, ta muzikal ni niz nepovezanih songov.«

Na milost neba

Usenik je z besedilom resnično dal poklon Celju. V zadnji skladbi tako Friderik in Veronika pojeta o »mestu svetlih luči, ponosnih ljudi, ki vedo, da plemenitosti ni v nazivu, v srcu je« … Avtor besedila pravi, da to ni pihanje na dušo: »Sam sem Ljubljančan, ampak resnično si štejem za privilegij, da mi je bilo dano odkrivati Celje. Prav zares se mi zdi mesto, ki vre od kreativnosti, čeprav na prvi pogled tega morda ljudje ne opazijo.«

Muzikal Veronika Deseniška je muzikal ljubezni. FOTO: Rok Deželak

Našteva številne umetnike, ki so ali še ustvarjajo v Celju, ki ima, kot pravi Usenik, srečo, da je zelo majhno mesto: »Dovolj je veliko, da ljudje dobijo priložnost ustvarjati, a dovolj majhno, da jih spodbudi, da se odprejo v svet in ga raziskujejo. Celjani so z eno nogo podeželani, z drugo svetovljani, in to daje mestu izjemen čar. Po mojem je bilo vedno tako. To je duh Alme Karlin, pa tudi Sofie Hess, kar koli si že mislite o njej [Celjanka, velika ljubezen Alfreda Nobela]. Res pa je, da sem v Celju nekakšen turist, tako da mi je dovoljeno, da ga malo idealiziram.« Sanja, da bi bil muzikal kdaj preveden v angleščino, da bi ga lahko videli (in razumeli) tudi tuji obiskovalci: »Želel pa bi si, da bi bila morda ta ponovitev tudi navdih za naslednji korak razvoja glasbenega gledališča v Sloveniji.«

Muzikal Veronika Deseniška se vrača v objem gradu, kjer je na premieri pred osmimi leti za najboljšo sceno poskrbelo nebo. FOTO: Rok Deželak

Poleg današnje predstave, ki je že dolgo razprodana, bodo jutri in prihodnji teden sledile še skupno tri ponovitve. Dirigent Simon Dvoršak je dejal, da je poseben občutek vrnitev na grad: »Od premiere pred osmimi leti smo vsi starejši, vmes se je marsikaj zgodilo, največji dogodek je bil seveda covid. Stvari drugače dojemamo. Mlajši so dozoreli, malo starejši pa vemo malo manj, kot smo takrat. Predstava bo verjetno malo drugačna, to ponovno predstavo je režirala Sara Lucu.« A kot na premieri tudi tokrat Dvoršak pričakuje, da bo pomagalo vreme. Predstava je namreč na prostem, strehe ni in pred osmimi leti je z bliski prestreljeno nebo poskrbelo za izjemno kuliso, je spomnil Dvoršak: »Včeraj na vaji je bilo spet tako, da si človek reče, pa dobro, kaj je tu v zraku? Prav ko smo vadili sceno, v kateri umre Veronika, je začelo deževati. Neka Veronikina energija je na tem gradu. Ne morem pomagati.«