Prihod v Gračnico je lahko samo dan, topel, prost vsega. Vrane letijo nad sončno rumeno barvo zimskih travnikov in kolovozne poti vodijo v gozdove, poleti tako polne limetine barve. Otroci v pisanih bundah, ki tečejo čez cesto, izginejo v smeri reke za gozdnim obronkom in njihovi veseli klici so znak, da je popustila napetost in da si začel potovanje. Čas, ure, ko te ne bo nihče iskal.

Murakamijevsko vprašanje O čem govorim, ko govorim o … pri opisovanju doline reke Gračnice, dokaj globoke zareze v vzhodnem delu Posavskega hribovja, pokrajine velikih oblik hribov, divjine, cerkvic, nenavadnosti in kmetij v samoti, kjer trdno in trdo življenje gravitira proti Celju, ni zapleteno in hkrati je. Pokaže vse, kar je zapisano v naslovu, pa še rečno plažo, obsojeno na družbo prijaznih metuljev in radovednih mušic.

Morda zraven sodi tudi sobotno dopoldne v edinem delujočem bifeju v dolini, lahko pa je to že neka druga zgodba. Besedi domnevno in morda sta pogosti pri raziskovanju tega prostora, toda to je ravno najlepše – iskati tisto, pri čemer obstaja dvom – pa četudi je to samo zapuščena stara trgovina ob reki ali rumena zaprašena hišica z eno samo drobno sobo, ki velja za najmanjši frizerski salon na svetu.

Izletnik se odloči za hojo

V kratkem spustu od ceste čez travnik prideš pod Prušnico mimo stare kapele, travnik pada v levo in spodaj je Gračnica. V lepem slapu se prebije skozi trdno steno kipečih pobočij, zapluje po drobnih okljukih in vibah lesketajočih se kamnov in že je z njo ravnina, mehkobna planjava Mrzlega polja. Reka teče skozi slap – Počerenski mu rečejo, po bližnji kmetiji nosi ime – vse do razkošnega plavanja v tri metre globokem tolmunu, v katerem se poleti kopajo otroci, kakor nekoč.

Ker mlina in žage ob slapu ni več, le mlinski kamen, odet z mahom, poskusiš nekaj, kar bi gospod Baedeker, če bi vedel, da obstaja kraj, kot je Gračnica, zanesljivo označil s stavkom: »Tukaj je malo takega, kar bi moglo zadržati izletnika, da se ne bi odločil za hojo.« Tako se čisto spodaj ob razvalini, kjer se stena potaplja v tolmun, po kamnih, improvizirano zloženih v vodo, pretihotapiš v slap. Dobesedno v slap. Malo je tvegano, toda gre. Od blizu vidiš razburkano vodo, ki se v slabih dvajsetih metrih višine s kar šestimi skoki požene čez kamnite vesine v bistre tolmune.

Preden se raztegne čez planjavo Mrzlega polja, se reka zapelje skozi skalno sotesko, ki se konča pri ribnikih v Marofu, kot Mrzlemu polju rečejo domačini. Tukaj se dolina najbolj razširi, postane plato, nizka planota, postane goljava. Mirna planjava, v sonce zaklenjena zemlja, zdrsi mimo in tišina na vodi ustvarja enoličen glas, glas tišine in večnosti.

Zdaj je priložnost, da se v breg proti Volušu ta zemlja pokaže z vsemi svojimi starimi in večnimi lastnostmi. Zdi se, da je od vekomaj tukaj, mogočna in slovesna in na pogled samotna, zemlja, ki navdaja s starim čarom. Zemlja Treh gričev pod Volušem, ki jo je raziskal pisatelj in pater Karel Gržan, ker ga je vznemirjala v vizualni in intuitivni zaznavi kot pomemben pomnik preteklosti. S spodnje strani sem občudoval predvsem zadnji kamniti vrh, razdeljen v podobo rogovja. Začel sem se vzpenjati na njegovo desno pobočje in … stal pred zidom, ki se pne na vrh griča.

Natančneje: zrl sem v dvojni zid, ki je nakazoval na pomembnost prostora. Saj poznate trenutek, ko v svojem miselnem konceptu nimaš podatka, ki bi ti pojasnil novo in nenavadno … Zakaj dvojni zid k vrhu griča? Teh nekaj vrstic iz Gržanove knjige V znamenju Oriona odpira teorijo, po kateri naj bi bile prazgodovinske naselbine – gradišča –, postavljene na vzpetinah v skladu s položajem zvezd iz ozvezdja Orion. Na Zemlji kakor na nebu … Pohodniška Orionova pot ostaja trajen spomin na njegovo idejo.

Dolina postane ozka in globoka

Iz Marofa v Jurklošter greš peš. Res je le cesta, toda na njej ni nikogar. Kjer so obnovili mlin pri Marofskem slapu, so – prav pod zemeljsko lociranim ozvezdjem Oriona – leta 1989 našli marmorni kamen z reliefom, ki nakazuje prisotnost Kibele, boginje, povezane s plodnostjo, pa tudi z gozdovi, gorami in samoto. Luč njenega kulta se je ujemala z značajem vsega, česar se je dotikala: valovila je k bregovom, tekla je z rekami, bila je tiha in živa na jasah v gozdovih, kjer je ni gledalo nobeno človeško oko. Rimljani so vedeli, zakaj so relief postavili prav na tem mestu.

Dolina zdaj postane ozka in globoka. Votlina z Marijinim kipom in Žegnani studenec z vodo posebne moči sta še ob cesti, kjer je nekdaj vodila samo pot. To je kraj, divji in grozovit nekoč, pa tudi kraj, v katerem so menihi iznašli harmonijo. Ko stopiš čez cestni most, zadnji leseni most na poti v kartuzijo Jurklošter, eno od štirih, ki so nekdaj bivale na slovenskem ozemlju, v mislih ponavljaš pesem meniha Sifrida, ustvarjeno v čast vojvodi Leopoldu, ustanovitelju samostana. Pergament, napisan s črnilom, ki so ga iz hrastovih šišk izdelovali menihi sami, hrani največja knjižnica v Ljubljani in ni nemogoče, da je najstarejši znani vir te vrste na našem ozemlju. Vi, ki iz daljnih krajev sem, bratje, ste prispeli /in ste tale samostan skoraj v last si vzeli,/vojvodo odličnega, kot ste že začeli,/vtisnite si v svoj spomin, in ne pozabite,/vaš utemeljitelj je, v srcih ga nosite.

Samost, ki nikoli ni bila samota

Na drugo pesnico iz nekega drugega časa se spomniš, ko stopaš po deskah na mostu in te ustavi utrjen stolp – stražar kartuzije. Moč njegove simbolne govorice je skupaj z močjo obzidja, še ohranjenega na vzhodni in severni obrambni črti, dala misliti vsem, ki so prišli z nepoštenimi nameni. Njim je stražar zvenel kot krik. Dobrohotnim pa je klical dobrodošlico v pozdrav, čez ostrešja meniških celic, postavljenih takoj za njim, je žarel blagoslov kartuzijanov – menihov samotarjev. Pater Karel takole pove: »Kot se zdrznejo ptice, ko zagledajo velike oči na krilih nemočnega metulja, tako se zdrznejo vsiljivci ob pogledu na stražarja.«

Obzidje s stolpi je varovalo nemočne menihe, ki so v svojih puščavniških celicah v tihoti in samoti iskali boga. Samost, ki nikoli ni bila samota, kot rada pove v intervjujih, in to je lepa in zanimiva misel, pa je v prenovljenem stolpu nekoč iskala tudi slovenska literarna zvezda Svetlana Makarovič. Čutiš, da bi pesem Lovec, ki jo imaš res rad, lahko napisala prav tukaj, saj se njeno sporočilo – tako pač razmišljaš – pogreza v mistični mrak srednjega veka, ko so kartuzijani gradili te zidove in je padal dež, kot je v srednjem veku – povedano s prispodobo – deževalo prav vsak dan. Kam odhajaš, lepo moje,/pozno je, se že mrači,/zunaj ostra sapa brije/in pomalem že sneži … Lepo moje šlo za zmeraj./Nismo ga več videli …/Zunaj plove s tujim vetrom/tuji lovec na ljudi.

V razvalinah kartuzije

Močan vzgib me je tistega dne zvabil k raziskovanju prostorov, ki jih je čas že desetletja ohranjal v pozabi. V molku noči se čuti izostrijo v pozornost in kamniti zidovi začno pripovedovati zgodbe. Po ozkem, zavitem stopnišču sem se strmo povzpel v zapuščene prostore … S temi besedami pater Karel povabi bralca v razvaline kartuzije in v življenje, kakršno so živeli kartuzijani. Vse to je odkrival, ko je opravljal duhovniško službo v Jurkloštru.

Fizično prisotnega veličastja samostana danes ni več, toda pomniki, ki so ostali – ti so polni zgodb, spominov, polni starega duha. Prebiranje vizitacijskih zapisov Paola Santonina o sestrski Žički kartuziji Gržana navdahne, da tudi v Jurkloštru poišče skrivnosti: skrivno stopnišče v samostanski cerkvi; skriti rov, ki vodi na podstrešje križnega hodnika in kapiteljske dvorane, kjer se izhod v sili vidi še zdaj; poseben prostor, namenjen hrambi tistih knjig, ki niso bile dostopne niti vsem kartuzijanom … Skrivnosti njihovega sveta bi lahko omogočile kar nekaj dobrih, v slogu Umberta Eca napisanih zgodb.

Grob najlepše slovenske ljubezenske zgodbe

Tu bo za vedno živel spomin na najino ljubezen – to je stavek, ki naj bi ga izrekel Friderik Celjski, ko je pokopal svojo Veroniko iz Desinića v kartuziji v Jurkloštru. Njen grob – najbolj skrivno točko samostana, ki so ga uničili Turki – so mnogi dolgo iskali. Na koncu je grob najlepše slovenske ljubezenske zgodbe, 580 let po grofičini smrti, našel prav pater Karel v prvotni kapiteljski dvorani, ki je postala kapela z dostopom po travni površini ob zunanji steni zakristije. Tlak v prostoru v svojih ostankih ohranja rdečo barvo, ki je v popolnem nasprotju s kartuzijansko puščavniško sivino, in ureditev prostora nakazuje, kako je dal Friderik pripraviti poslednje prebivališče svoje žene, nesojene gospe Celjske.

Živa vrtnica prerašča njen grob in na leseni plošči ta ista roža, rdeče naslikana, ki jo je pater našel na zaprašenem podstrešju, visi na steni nad njo. Simbolika je dovolj zgovorna – vemo, da so v grški zgodbi bele vrtnične cvetove obarvale v rdeče kaplje krvi boginje ljubezni Afrodite.

Seveda mnogi ne verjamejo Gržanovim teorijam. Dvom ostaja. Takoj za ruševinami samostana je most čez Gračnico, majhen, star, počrnel, iz rezanega kamna. Ne vodi nikamor, pot naprej je zaraščena, kliče po divjini. Po odsotnosti človeka. Toda bolj ko človek izginja iz pokrajine, bolj ta postaja večna. Kot v dolini Gračnice vse opisane zgodbe.