Praga, staro mesto, ki ljubi tudi mlade zgodbe

Svetloba je zlata, medena, težka, v toplih valovih se steka z višine, obsipa strehe, prevlači jih s pozlato. Čuden dan je, je pa tudi mehek in gladek, diši vznemirljivo, po nečem sladkem, kot da želi, da ne pozabiš, da prihaja jesen in da se vlažne pore reke, ki teče spodaj, že dvigajo gor po bregovih, napol rjastih in napol sivorjavih od gmot in streh mnogih hiš, stisnjenih kakor v panju med obe vzpetini, ki obvladujeta mesto. Tako nekako Olga Tokarczuk, Nobelova nagrajenka, sicer opisuje neko drugo mesto. Ni raz­loga, da nekaj podobnega ne bi veljalo za Praho, kakor prebivalci kličejo svojo veliko Prago.

Vltava, ki ji je skladatelj Smetana, tudi sam dolgoletni prebivalec Prage, čeprav tam ni bil rojen, namenil eno svojih simfoničnih skladb iz cikla Moja domovina, je ta dan že brez čolnov s turisti, vso sezono so pluli pod številnimi mostovi. Čuden dan je torej in diši zamišljeno, pa tudi vznemirljivo, ker je to vonj starega mesta, starih stvari. Praga je stara, je zgodovina, toda praško mesto na dan, ko iščeš nekaj, kar je tukaj ustvaril novejši čas, lahko postane spet mlado, postane kraj, ki (kot kmalu ugotoviš) obožuje nove zgodbe in ljudi, ki jih prinašajo sem.

Najprej nekaj o starih zgodbah

Če kaj, se v Pragi izpolni stara prerokba prerokinje Libuše, ki po legendi pride iz skalne pečine nad Vltavo in samozavestno napove: »Vidim veliko mesto, katerega slava se bo dotikala zvezd.« Stoletja pozneje kralj Karel IV. postavi svojo zvezdo – svoj most – njegovi numerologi in astrologi določijo najboljši trenutek za začetek gradnje in čas vklešejo v mostni stolp, kjer je še danes. Palindromno število 135797531 torej ni naključno. Razlaga? Leta 1357, 9. 7. ob 5.31.

Zgodba Prage v naslednjih stolet­jih je nekakšno rivalstvo z Nemčijo. Jan Hus, veliki reformator, pridiga v Betlehemski kapeli in postane protoprotestant – predhodnik Nemca Martina Lutra. Prav od tod odide na koncil v nemško Konstanco, kjer pod neubranljivo obtožbo herezije zgori na grmadi. Leta 1942 češka narodna junaka Gabčik in Kubiš v operaciji Antropoid ubijeta Reinharda Hey­dricha, arhitekta dokončne rešitve judovskega vprašanja in tretjega človeka v hierarhiji Tretjega rajha.

Mimogrede, stara judovska četrt se ohrani le zato, ker želi Hitler v njej ustanoviti muzej iztrebljenega naroda. Priložnost za odvzem primata Nemcem pa so lahko tudi manj resni dogodki. Na primer, Praga je nedavno postala svetovna prestolnica po popitem pivu – pijanske horde razgrajačev so očitno le postranska škoda – in številu škod. Znameniti avtomobili so še vedno povsod, tako novi kot tisti iz socia­lističnih časov, le da je tovarno prevzel nemški VW.

Ali so zelje in kruhovi cmočki pogruntavščina iz renesančnih časov, ko sta po teh ulicah hodila kraljevi astronom, Danec Tycho Brahe, ki je tudi umrl v Pragi, in njegov naslednik Johannes Kepler, sicer ne izveš, neizpodbit­no pa je, da je bilo mesto takrat središče evropske kulture. Tukaj je slikal italijanski groteskni simbolist Arcimboldo in angleška pesnica Elizabeth Jane Weston preživela pol življenja, saj se je njena mati poročila z Edwardom Kelleyjem, slavnim okultistom in kabalistom, še enim od mnogih, ki so se zatekli pod mecenstvo cesarja Rudolfa v Prago. Kelley je menda nekoč tako razjezil papeškega nuncija, da je ta zapisal, da ga je zamikalo, da bi Angleža preprosto – vrgel skozi okno.

Okna so sploh igrala pomembno vlogo v praški zgodovini. Izraz defenestracija – nekoga (ali nekaj) vreči skozi okno – je za vedno povezan s tem krajem. Zaradi protestantsko-katoliškega spora so skozi okna gradu na Hradčanih v dveh različnih stoletjih leteli člani katoliškega mestnega sveta, dva cesarska namestnika in še njun pisar. Tega zadnjega je po padcu z dvajsetmetrske višine bojda rešil kup smeti, nastlan pod oknom. Takoj po drugi svetovni vojni pa so pod oknom stavbe zunanjega ministrstva našli truplo zunanjega ministra Jana Masaryka. Urad­no je umrl zaradi samomora, brez odgovora ostaja samo vprašanje, ali ga je skozi okno vrgla sovjetska tajna policija ali kar praški komunisti sami.

Nato o novejših

Kam greš lahko v nedeljo, ko meš­čani pobegnejo na podeželje, zdaj morda na tradicionalne božične krape, kam greš v upanju, da prelisičiš tok turistov, ki dere skozi lonelyplanetske vrstice? Čez Vaclav­ski trg moraš, sem so v času praške pomladi Aleksandra Dubčka pripeljali ruski tanki tankovskega komunizma in tukaj je v znak protesta gorel študent Jan Palach. Plečnikovo Prago poznaš, a vedno je užitek videti skrite detajle te slepe veje v arhitekturi. V čajnici U zeleného čaje je Miloš Forman snemal kadre iz Amadeusa in prav blizu je FAMU, slavna praška filmska akademija, ki je bila dom mnogih jugoslovanskih režiserjev.

Med sprehodom zaideš v mest­no četrt Letná, kjer je na stadionu Sparte, nacionalnega nogometnega ponosa, katerega ime je navdihnilo junaštvo grških hoplitov v starodavni Šparti, nekoč v evropski ligi zaplesal nogometni ples tudi slovenski prvak Maribor. To nedeljo tekme ni, je pa občutek plesa res močan pri Plešoči hiši, arhitekturni posebnosti na bregu Vltave. Gradnja te dinamično statične moderne konstrukcije češ­ko-hrvaškega arhitekta Milunića v starem zgodovinskem jedru je vzbudila mnoge kritike. Na koncu je odločil nekdanji oporečnik komunizma, predsednik Václav Havel, ki je stanoval povsem v bližini in je v njej videl simbolični prehod iz komunizma v parlamentarno demokracijo.

Na pokopališču ob Olšanski postaji tramvajev je grob Matije Majarja Ziljskega, slovenskega narod­nega buditelja, ki je umrl v Pragi. Še se spomniš poti pred skoraj natanko dvajsetimi leti, ko si se udeležil slovesnosti, ki jo je pripravilo slovensko veleposlaništvo na pobudo atašeja Matjaža Puca. Takrat je Majar, koroški Slovenec, začetnik in pobudnik znamenitega programa Zedinjene Slovenije iz leta 1848, privrženec ideje o enakopravnosti narodov v Avstro-Ogrski, dobil dostojno spominsko obeležje na svojem dolgo pozabljenem grobu.

Na koncu še o mladih

Rekli smo, Praga ljubi tudi mlade zgodbe. In prav je tako. Staro se dopolnjuje z mladim. Nenavadni kipi, instalacije in njihove moderne postavitve so posuti marsikje po parkih, ulicah in hišah. Njihove podobe so ponekod bizarne, smeš­ne in zabavne, toda vidi se, da so projekti zasnovani z resnostjo in točno določenim namenom – povedati zgodbo, ki bo dopolnila staro zgodovino ali pa bo le prijet­na popestritev dogajanja v zlatem mestu. Drži, turistične brošure opisujejo Prago kot zlato mesto. Čeprav se to nanaša na nekdanjo dejavnost obrtnikov, je zlata svet­loba tista, ki popolnoma ustreza temu nazivu in tudi začetku naše zgodbe, seveda. Odbija se od kupol, streh, fasad, sonca v dolgi reki, ob jasnih dnevih vse plava v barvi raztopljenega zlata.

David Černý​, bog modernega kiparstva, je zaslovel ob razpadu Sovjetske zveze, ko je v rožnato pobarval ruski tank, ki je predstavljal vojni spomenik v središču mesta. Huliganstvo, zaradi katerega so ga za nekaj časa celo aretirali, je bilo njegova prva provokacija s sporočilom, za katero pravi, da je okrep­ljen razlog, zakaj umetnost obstaja. Pohajanje po mestu ob iskanju njegovih bizarnih skulptur je točno to. Dan, ki ga preživiš z nekim sporočilom.

Černý je v Pragi povsod. Tukaj je srebrna glava Franza Kafke, največjega med češkimi literati – orjaški kinetični kip iz nerjavnega jekla, ki z računalniško vodenimi motorji spreminja obliko in tako predstavlja slavno metamorfozo Kafkovega junaka Gregorja Samse. Tu je tudi kip Sigmunda Freuda, dedka psihoanalize, viseč na eni roki visoko nad ulico, kar morda namiguje na človekovo nemoč v sodobnem svetu, po drugi strani pa poudarja možnost, da si človek z lastno močjo – potegom nazaj na streho – reši življenje. Zlahka ga spregledaš, če se ne posvečaš pogledom navzgor, kar je v starih mestih (to velja tudi za Ljubljano) sploh zelo pametno početje. Leta 2000, ko je bila Praga evropsko mesto kulture, je Černý​ na televizijskem stolpu Žižkov napravil instalacijo Dojenčki. Groteskni kipci otrok plezajo po strukturi, vendar ne morejo doseči vrha – odraslosti, njihovo rast zaduši ogromen stolp, simbol totalitarne vladavine.

V okrožju Nové Město je neki drug umetnik, Michal Trpàk, postavil svojo kompozicijo z imenom Rahla negotovost. Žensko, ki visi na odprtem dežniku mavričnih barv, predstavlja kot filozofski zasuk poleta Mary Poppins z dežnikom. Negotovost figure je v stanju bivanja, ne glede na to, ali figura pričakuje polet ali celo spust – z navdušen­jem ali morda s strahom. Jasen je kontrast med težkim betonom zgradbe v bližini in situacijsko lahkotnostjo, ki jo vzbuja instalacija. In kaj je pri tem najlepše? O sanjskem in navdihujočem učinku barvitega dežnika ne more biti niti sence dvoma.

Najlepši dokaz, da je Praga kot pisan dežnik – sanjski, razmišljujoč in vir navdiha –, pa se skriva na majhnem in osamljenem trgu nasproti francoskega veleposlaništva. Tam stoji visok zid v lasti Suverenega malteškega vojaškega reda, že od leta 1960 popisan z ljubezenskimi pesmimi in sporočili proti komunističnemu režimu.

Po smrti Johna Lennona je neznani umetnik nanj naslikal portret pevca Beatlov, simbola svobode, zahodne kulture in uporništva. Lennonov zid, že stokrat prekrit in prepleskan, se izgubljen pod plastmi nove in nove barve, spreminja neprestano. In morda je prav njegova metamorfoza največja želja Prage – živeti v ljubezni in miru. Ob 25. obletnici žametne revolucije – nenasilne predaje oblasti leta 1989 – je bil zid za kratek čas povsem v beli barvi. Ostalo je le kratko besedilo Wall is over (Stene je konec), ki so ga spremenili v War is over (Vojna se je končala).