Tu je James Bond našel čas za smrt

Stoletja dolgo so stari poganski bogovi z bojevitimi očmi gledali goreče pogrebne vikinške ladje v divjem Atlantiku. Še mnogo dlje so ustvarjali teh nekaj navpično visokih, iz morja štrlečih skal, ki jih kličejo Ferski ali Ovčji otoki, saj beseda Færøerne pomeni prav to. Niso mačji kašelj te skale. Stati na robu več sto met­rov visokega klifa, in takih je tu v izobilju, je resničnost. Stojiš na robu Zemlje in gledaš v točko, kjer se strmoglavlja z nje.

Seveda obstaja tudi bolj umirjena meditacija. Opazovati domačine, kako v dežju grabijo seno, oblečeni v kratke majice, na primer. Dežja je vsako leto za okroglih 260 dni, torej ni nevarnosti, da bi se v toplo bundo zavit turist dolgočasil. Tudi ogled kriminalne serije Trom, prve v celoti posnete na Ferskih otokih, ki jo pravkar predvaja tudi slovenska nacionalna televizija, je lahko zanimiva dopolnitev pustolovskega potovanja.

Grob slovitega agenta 007 (Kallurin)

Uspe ti priti na Kalsoy, enega od odmaknjenih otokov, ker tukaj Daniel Craig v zadnjem filmu bondiade Ni čas za smrt najde nekaj novega. Najde čas, da umre. Niz uničujočih eksplozij, v katerem izgine, se sicer zgodi na neimenovanem otočku, toda gorski greben Kallurin, ki vodi od razgledišča ob svetilniku Kallur k osupljivi gori za njim, je v filmu jasno prepoznaven kot prizorišče zaključnega prizora. Proti morju je grozljivo odsekan v navpičnih klifih, na njegovi prijazni strani, polni travnatih planjav, pa najdeš v vasici Trøllanes izhodišče vzpona. Enourni pohod ni težava, je zanimiva igra z vetrom. Težji je dostop na otok. Tja vozi občasno star trajekt po imenu Sam, ki svoje delo opravlja petdeset let. Prepelje lahko celih dvanajst avtomobilov, kar pomeni, da je treba biti v pristanišču vsaj uro in pol pred njegovim odhodom.

Za zgodbo je zaslužen domačin Jóhannus Kallsgarð, ki ima v vasi farmo. Pred snemanjem filma je spremljal forume in ugotovil, da se filmarji nagibajo k temu, da Bond umre in da iščejo primeren kraj za njegovo smrt. Navezal je stik s producentom in predlagal svoj domači otok. Ko so, navdušeni nad divjino, predlog sprejeli, je moral podpisati pogodbo o tajnosti, s katero se je zavezal, da bo molčal o vsem. Šele potem je k njemu prispela ekipa šestdesetih filmarjev in posnela sklepni prizor.

Ko je film doživel premiero, je bila lokacija Bondove smrti razkrita, farmar pa je dobil še eno genialno idejo, s katero je postal pravi promotor turizma v svoji deželi. Sklenil je, da bo na grebenu Kallurin postavil nagrobni kamen Jamesu Bondu. Oblasti so odločno podprle projekt in spomenik je odkril predsednik vlade osebno. Napis na kamnu V spomin – James Bond 1962–2021 so posvetili prvemu in zadnjemu posnetemu filmu in zraven dodali še zanimiv epitaf: Osnovna naloga moža je živeti in ne životariti. Napis se lepo prilega veličastnosti kraja, kjer stoji kamen. James Bond je torej umrl na Ferskih otokih. Toda zgoraj na Kallurinu, visoko nad oceanom, ki je grob mnogih ferskih družin, tam, kjer divjajo vetrovi, ostaja vprašanje. Ali je zares mrtev?

Plaža (Saksun)

Morda so deževni dnevi res dnevi za besede, toda sončni dnevi so tisti, ko si želiš, da bi te sonce imelo res rado in da bi te še kdaj poljubilo dekle, ki bi te imelo res rado. Na takšen dan se lahko voziš v dolino proti Saksunu. Enajst kilometrov ozkega traku iz asfalta ob bregu reke Dale z veliki barvnimi kamni je to. Enajst kilometrov široke doline na severu otoka Streymoy, ovite z blagimi pobočji v zeleni in rumeni obleki, zapognjenimi kakor val mirnega morja. Počasi vse teče ob pogledu.

Vas Saksun – spet nekaj hiš in majhna cerkev iz lesa – te ustavi, ceste je konec, vozil si v gorah, prišel si na morje. Tam, spredaj, je laguna, peščena obala. Vtis gre v ekstrem. Skalne gmote ustvarjajo naravni amfiteater. Laguna je gibajoče se telo, virtualno ujeto v klife. Morje prihaja od zunaj skozi skalno ožino, morda že zamujaš, plima se dviga, tvegaš. Tam zunaj, onstran strmih sten ozke ožine, je plaža, najlepša na Fercih, prazna, sončna črnosiva peščina, samo s svojimi odtisi jo pokvariš, preden prelivajoče se morje spet vse popravi nazaj. Stopiš na skalo, prvi pomen vsake besede tukaj je molk. Ne veš, kam bi šel, ker nočeš nikamor oditi. Nekaj časa razmišljaš, da bi sestavil roman iz besed, sposojenih iz najlepših knjig, ki si jih prebral. Nato greš, do gležnjev bredeš po morju, vse se izide.

Sámal Joensen - Mikines (Listasavn Føroya)

Morda so deževni dnevi res dnevi za besede, toda so tudi za umetniške slike. V središču Tórshavna, odmaknjena od obale, stoji v zelenem gozdu majhna podolgovata stavba – Listasavn Føroya. Narodna galerija Ferskih otokov je ena tistih galerij, kjer lahko sam uživaš, brez strahu, da te bo tok množice kot nasedlo ladjo nosil s seboj. Največ časa preživiš v sobi, posvečeni oceanu. Ferski slikarji so radi risali morje. Kako tudi ne, življenje Fercev je bilo stoletja odvisno od njega.

Slika Prihod ladje na pomladni dan Sámala Joensena - Mikinesa zavzema v oceanski sobi osrednji prostor. Veliki slikar je vzdevek dobil po rojstni vasici na istoimenskem otoku, domu oranžnokljunih mormonov. Dolgo je živel na Danskem, danski modernizem mu je pokazal slog, s katerim je utrl pot še drugim. Njegove ekspresionistične slike prikazujejo mir, idilo, vaške portrete, vzpenjajoče se obraze klifov, kitolov in viharno morje. Prav z omenjenim delom je postavil v ospredje veliko morje, na katerem je ladja samo drobna lupina. Dekle, ki čaka na obrežju, predstavlja dvojnost sveta, ki jemlje in daje. Člani vsake ferske družine so ribiči in vsaka družina je izgubila koga na oceanu.

Kot rečeno, tukaj lahko v miru sedeš v kot, kjer v velikih galerijah običajno sedijo čuvaji, in gledaš. Uživaš, najdeš star kraj na stari sliki in si lahko zadovoljen. Tam zunaj, v divjini, in tu notri, še vedno v divjini. Ne gre za karkoli, gre za življenje. Nisi spoznal Mikinesa, dokler nisi obiskal njegovega otoka.

Prvo podmorsko krožišče na svetu (Eysturoyartunnilin)

Ferci so ljubitelji podmorskih predorov. Na sodobnih in urejenih cestiščih globoko pod morjem kar pogrešaš vožnjo skozi strašljivo tesne predore, posejane povsod po otokih. Podmorski predori niso več redkost v svetu. Na Ferskih otokih je četrti takšen tik pred odprtjem. Obstaja pa že načrt za najdaljšega. Do leta 2030 naj bi tako z drugimi povezali še najjužnejši otok Suðuroy. Petindvajset kilometrov vožnje pod morjem bo tudi v dobi silovitega tehničnega razvoja zanesljivo ostalo posebno doživetje za zmeraj.

V prvem letu epidemije covida so odprli enajstkilometrski podmorski predor, ki močno skrajšuje pot med največjima mestoma – Tórshavnom in Klaksvíkom. Raz­log, da sta avtor te reportaže in njegov fotograf pri ferski direkciji za predore zaprosila za posebno fotografsko dovoljenje, je svetovna posebnost, zgrajena prav tukaj: prvo podmorsko cestno krožišče na svetu. Vsakršno ustavljanje v teh predorih brez dovoljenja sicer pomeni takojšen prihod policije in visoko kazen.

Postanek na izogibališču takoj za krožiščem je skupaj s pripravo opreme in fotografiranjem pomenil pol ure življenja na podmornici kapitana Nema iz Vernovih 20.000 milj pod morjem. Ferci so z umetniško instalacijo svojo znamenitost napravili še bolj prepoznavno. Središče prostora zapolnjuje kovinska konstrukcija domačega umetnika Tróndurja Paturssona. Umetnina, ki sega do stropa predora, je kombinacija človeških figur in svetlobnih učinkov. Kovina oksidira in spreminja barve iz modre v rumeno, črno in rdeče vijoličasto.

Ko izplavaš iz te čarovnije v svet zunaj, spoznaš, da je želja iskati lepoto res kot nekakšna omotica. Gruča ferskih deklet igra nogomet ob ledenem vetru v kratkih rokavih, kje drugje kot ob morju, pri izhodu iz predora v Nesu, zraven Toftirja, da jim svetli konjski repi frfotaje opletajo, in vse na tem svetu so njihovi vzkliki in njihov smeh …

Mitološki konj Nix (Leitisvatn)

Zadnji večer na Ferskih otokih je čas za še eno fotografsko seanso. Na severnem koncu jezera Leitisvatn ustaviš avto, spustiš se do vode, rdeče luči, ki se prižigajo, v vodi osvetljujejo na zadnjih nogah stoječo konjsko skulpturo. Jezero, ki visi nad oceanom in na drugem koncu prek visokega klifa v slapu pada vanj, domačini preprosto kličejo Vatnið – Voda. Ničesar ni tukaj, samo tuleči veter, mrak, lišajaste skale in velikansko jezero pitne vode. In občutek, da bo Nix, mitološki konj, zdaj zdaj izplaval iz jezera, ki se tako lepo odbija od praznine. Sem in tja namreč pride na suho in s prijaznostjo mami ljudi, da ga pobožajo.

Ko se dotakneš njegovega repa, te priklene nase in povleče v svoje domovanje na dnu. A na srečo celo v nordijskih legendah kdaj pa kdaj obstaja rešitev. Zgodba pravi, da so se nekega dne ob jezeru igrali otroci iz bližnje vasi. Ko se je prikazal Nix, so mu navdušeno zlezli na hrbet in konj jih je začel nositi v jezero. Najmlajši, ki je ostal na suhem, je v obupu klical svojega brata Niklasa. Ker je še nejasno izgovarjal besede, je Nix mislil, da kliče njegovo ime. Omagal je in otroci so bili rešeni.

Če Nixa pokličeš po imenu, torej izgubi magično moč. Morda si je vredno zapomniti sago. Za vsak primer, če se kdaj znajdeš v mračni nordijski noči Ferskih otokov tam zunaj ob jezeru Leitisvatn, ki mu domačini rečejo Voda, skupaj z Nixom, seveda.