Pred tridesetimi leti

»Koliko je stara hči, če jo je mati rodila na svoj okrogli rojstni dan in je danes dvakrat starejša od nje?« Tako nekako se spominjam matematičnih besedilnih nalog iz osnovne šole. A zgornja, ki ponuja več odgovorov, temelji na resnični zgodbi. In zgodila se je na današnji dan.

Mami me je rodila v iztekajočih se urah svojega tridesetega rojstnega dne. Letos že tridesetič rojstni dan praznujeva skupaj. Večinoma sva si torto delili. Ljubke prve torte s smetano in sadjem iz domačih kompotov, skromno okrašene, a z velikim napisom: Betka in mami. Z leti so izgubljale številke – le kdo pa si želi na nečem tako lepem, kot je torta, imeti opomnik, da se stara – in kljub tipični okrogli obliki dobivale sodobnejši videz.

Že več kot deset let, odkar za svoje najbližje pečem torte, si jo spečem sama. Takrat si pustim povsem odprte roke in naredim točno takšno, kot si želim. Če parafraziram pesem z grammyji nagrajene izvajalke Miley Cyrus: I can bake myself a cake (Lahko si sama spečem torto). To je moj dan in to je moja torta. No, najin dan in najina torta.

Marec je v naši družini mesec, ko je torta na meniju tako pogosto kot goveja juha. Kajti nekako še vedno ohranjamo tradicijo, da brez torte – seveda domače, nakup v trgovini je zame greh – rojstnega dneva ni. Tako sem ves mesec razmišljala, kakšno bi si naredila, in poskušala, neuspešno, ne razmišljati o okrogli številki …

Ko sem bila polovico mlajša kot danes, sem si sebe pri 30 slikala drugače. Takrat sem se celo poigravala z mislijo, kako super bi bilo, da bi tudi jaz rodila na svoj 30. rojstni dan in nadaljevala tradicijo, ki jo je nehote začela mami. No, to se očitno ne bo zgodilo, drugi kos torte pa si bom vseeno privoščila – četudi ne jem za dva.