Neomejen dostop | že od 9,99€
Vsakega 11. dne 11. meseca vedno znova razmišljam o samoti. To je kitajski dan samskih. In čeprav je v minulih tridesetih letih, odkar so se študenti Univerze v Nanjingu odločili, da si bodo izmislili nov praznik, ki naj bi pregnal monotonijo samskega življenja, to postal predvsem dan neusmiljenega kupovanja vsega, me vsak 11. november poziva, naj otipam črto, ki samoto ločuje od osamljenosti.
Rada sem sama. Prav zato, ker nisem nikoli osamljena. Globoko sem prepričana o blagodejnosti samske meditacije, ki me iz duševnega popelje v duhovno stanje, odpira prostore nad zavestjo in razumom, mojemu bitju dodaja razsežnost nebeških višav, trenutek ustavljenega časa pa spremeni v čudežno umetnost obstoja.
Ko so bili moji trije sinovi zelo mladi, ko so drug za drugim prehajali skozi faze iskanja samega sebe, sem jih spodbujala k preprosti vaji pred ogledalom. Od njih sem zahtevala, naj sami sebe gledajo v oči, in to cele tri minute, nato pa naj se vprašajo: »In? Kaj sem videl?«
Po treh minutah pogovora s svojo podobo v ogledalu so prihajali k meni nasmejani, kot da so spoznali kakšnega novega zanimivega prijatelja. Ni mi jih bilo treba spraševati, kaj so našli v lastnih očeh.
To spoznanje je samo po sebi svetilo v toplih tonih pomembnega odkritja in vsakič sem vedela, da je bila vaja uspešna. Tudi ogledalo je bilo po tem bolj bleščeče, bolj čisto in bolj jasno.
»Popilo si bogato samoto mlade duše, mar ne?« sem ga vprašala. Ogledalo pa se je nasmejalo z odsevom sonca, ki se je tudi samo želelo videti v njem, in vse je bilo tako, kot mora biti. Samota se je prelila v glasbo, sliko, film ali kakšen gib telesa, ki si je zaželelo govoriti s svojo umetnostjo zapolnjevanja prostora.
Veliko enic je v tem dnevu: 11. 11. Samota se plazi skoznje, kot se kradljivec ljubezni plazi skozi ograjo, in se smeje. Sama in plemenita se smeje sama sebi. Ogledalo jo prosi, naj gre mimo njega, in ona zapleše, srečna, ker ni niti malo osamljena – celo ne na ta dan, ko vsi nekaj kupujejo nekomu, ki ga ne bodo spoznali, vse dokler ne bodo našli sami sebe.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji