Čemu so namenjeni spomini?

Ko sva se z mojima psoma sprehajali ob obali, je fotografirala valove in skale, ko sva sedeli v restavraciji, je fotografirala hrano, ko sva obiskali Motovun.

Ne glede na to, kaj sva počeli, je bil »tukaj in zdaj« za mojo prijateljico že predelan v spomine, ki jih bo jutri obračala po mobitelu in prijateljem pošiljala trenutek, ustavljen s kamero.

Ko me je na eni od najlepših razglednih točk zaprosila, da bi fotografirala tudi mene, kako gledam v zelene istrske griče, sem se spomnila Mongolije. Bilo je pred več kot tremi desetletji, ko so v tej državi potekale prve parlamentarne volitve. Zelo me je zanimalo, kako bo nomadski del tamkajšnjega prebivalstva sprejel demokratični obred.

Opazovala sem jezdeca, kako prihaja na volišče, oblečen v tradicionalni kaftan s širokim izvezenim pasom, in iz nahrbtnika potegnila fotoaparat. To moram fotografirati, sem pomislila, medtem ko je on privezoval k drevesu svojega močnega konja. In takrat me je zagledal. Iz širokega rokava je potegnil bič in odločno stopil proti meni, očitno pripravljen, da me bo ošvrknil z njim samo zato, da bi preprečil fotografiranje.

»Bodi previdna, kadar fotografiraš bojevnike,« me je opozorila Ojun, prijateljica iz Ulan Batorja. »Oni so bližje šamanstvu kot budizmu in nikakor nočejo, da bi bila njihova duša ujeta v temno škatlico, iz katere bo nastala fotografija.«

»Ne fotografiraj me,« sem rekla prijateljici. »Jaz sem šamanka.« Zadovoljila se je z valovi, hrano, starimi hišami in cvetjem. Jaz pa sem ves čas razmišljala, čemu so namenjeni spomini. Zakaj ljudem tako ugaja ustaviti čas, trenutek zapakirati v fotografijo, fotoaparat ali mobitel spremeniti v škatlico, polno ustav­ljenih doživetij, v majhen trezor zaledenelih nasmehov …

Zato, ker se bojijo minljivosti? Ali preprosto zato, ker silno radi gledajo, kje vse so bili, in ker si želijo sami sebe prepričati, kako lepo je življenje?