V nadaljevanju preberite:

Er Mao je kuhar, ki piše pesmi. In pesnik, ki kuha. Predvsem pa je kuhar, ki piše pesmi o hrani. Prihaja iz Sečuanske kotline, a precej časa preživi v Pekingu. Tam ima restavracijo z imenom Sol pod nebom, kamor zahajajo najbolj znani kitajski umetniki.

Rojen je bil v družini vojaškega oficirja, a vedno je sanjal, da bo poet. Iz otroštva izhaja še ena njegova strast. Ko je pri osmih letih pod maminim nadzorom prvič pripravil okusen pražen riž, ga je za vedno prevzel živi ogenj za pripravo sečuanske hrane.

Nekje v osemdesetih letih se je lotil še enega vseživljenjskega projekta. Začel je shranjevati pesniške zbirke in starinske kitajske kuharice, a ne kar vse povprek. Zbira namreč samo originalne zbirke v izvirnem jeziku. Ima jih doma, na varnem, v restavraciji po ogromno fotografijo, kako ponosno stoji pred unikatnimi knjigami.

»Večino imam kitajske zbirke zadnjih stotih let, a tudi precej tujih, denimo vašega Tomaža Šalamuna.«