Oktobrski haiku

Svetloba se je prebila skozi siv oblak. Topla. Sončni žarki so se razsuli po moji terasi. Hvaležni so trava, oljka, sivka in rožmarin. Hvaležna sem tudi jaz. Sonce v oktobru.

Srečna. »Kaj pomeni biti srečen?« me vpraša prijatelj. Nočem premikati mišic, zato se ne smejem. Nimam odgovora na vprašanje, zato molčim. Njemu se zaradi tega zdi, da sem srečna. Prek telefona ne more videti, da zgolj preživljam trenutek. Pravi, da mi zavida. Pravi, da si želi, da bi tako zmogel tudi sam. »Kako?« pomislim. A nič ne rečem. Sonce. Zdaj že greje. Kot da me opominja na poletje, ko smo se, kadar se je pojavilo, vsi poskrili. Kot da mi daje vedeti, da zna, če le hoče, segreti do 50 stopinj Celzija.

Sonce v oktobru. Kaj pomeni biti srečen, si ponavljam. In še vedno nimam odgovora. Zaprtih oči vdihnem vonj jutranje kave. Pijem jo na terasi, obsijani s soncem. Preden mine čarovnija, ko se vrne siv oblak. Vse se nenadoma spremeni. A ostaja to zdajšnje moje. Postajam kot trava in oljke. Srečna brez obrazložitve. Noben mesec ni tako bogat s spoznanjem relativnosti kot oktober. Oktober mi govori, da je morje zdaj relativno toplo, ker je zrak hladnejši od vode. Dokazuje mi, da je jesen relativen začetek, ker poraja nova občutja. V oktobru je tudi lepota relativna, ker se skriva v novi vrsti vznemirjenja, ki ga je mogoče doživeti samo, če se ozremo vase.

Siv oblak je pogoltnil zlat trenutek in začel jokati. Dež? vpraša prijatelj. Solze, mu odgovorim. Boš pobegnila s terase? me vpraša prijatelj. Ne, mu odgovorim. Srečni ljudje nikoli ne bežijo. Uživam v mrzlih solzah oblakove minljivosti. Kakšen smisel ima vse to? me vpraša prijatelj. Nobenega, mu odgovorim. Samo deklamiram ti oktobrski haiku, napisan brez besed, zato da ostane neizgovorjen. »Mar ne razumeš, da je vse okoli tebe poezija?« me vpraša oktober. »Sonce mi je poskušalo pojasniti, zakaj prav zdaj,« rečem v telefon. »Kaj, zdaj?« me vpraša prijatelj. Ne odgovorim mu pet minut, deset, petnajst. Po šestnajstih minutah rečem: »Oblak joče. Zdaj. To je sreča.«