Vrnitev v naravo, res?

Neizmerno rada sedim v svojem vrtu sredi gozda. Za mojo hišo – travnik, obdan z oljkami in grmovjem, na drugi strani zorana rdeča istrska zemlja. Terra magica, pomislim vsakič, ko s sprehoda na čevljih prinesem drobne delce prahu v tej čudoviti barvi. Oh, kako sem se povezala z naravo, sem pomislila pred nekaj dnevi, popila požirek ohlajene malvazije, nato pa … miš!

Zakričala sem globoko v sebi, ko sem dojela, da je miš vstopila v moje skrbno urejeno in počiščeno stanovanje. V mislih so se mi zvrstile vse taktike boja z glodavci. Takoj zjutraj sem nestrpno odhitela v kmetijsko zadrugo po raznorazne pasti, prižgala sem kamero, da je sledila njenemu gibanju … miš pa se je mirno napila vode iz posode mojih dveh psov. Oh, mali Jerry z velikimi uhlji, zakaj si prišel prav v mojo hišo?

Ne, mi je v mislih odgovoril moj Jerry, ti si se naselila v moje naravno okolje. Pa še pretvarjaš se, da je to »vrnitev v naravo«. Ko narava pride do tvojega praga, ko na hitro steče čez tvojo kitajsko preprogo, ko samo bežno povoha tvojo skrbno pospravljeno kuhinjo, pa od groze padeš v nezavest. Oh ne, draga moja odtujena meščanka, nisi se povezala z naravo!

Šola je darilo

In tako se je moje lovljenje miši spremenilo v dialog z Jerryjem. Pravzaprav v dialog s samo seboj. Ali si lažemo, ko trdimo, da smo radi v naravi, da se z vsem srcem zavzemamo za naravno življenje? Miš je glasnica gozda, v katerega gledam kot v živo sliko hrastov Clauda Moneta. Miš je gospodarica travnika, ki je v mojih očeh delo Vincenta van Gogha.

Znova sem odhitela v zadrugo in krute pasti zamenjala za tiste bolj blage. Nočem, da se ji kaj zgodi. Želim si samo, da bi odšla iz mojega raja! Pasti so že nekaj dni prazne. Kamera je ni več zaznala. Morda je odšla? Je to moja zmaga? Sem se sem resnično preselila zato, da bi bila v naravi, ali sem se zgolj vsilila gozdu, travniku, rdeči zemlji in jim postavljam svoje pogoje: nobenih miši, nobenih kač, nobenih komarjev, nobenega plevela, nobenih mravelj … Vrnitev v naravo, resnično?