Prule, 30 let pozneje

Neko sobotno popoldne sem zapeljala na ulice svoje mladosti. Pod Ljubljanski grad, k nabrežju Ljubljanice, v sosesko, ki se na eni strani zlije v staro Ljubljano, na drugi pa je njena meja Gruberjev prekop. Prule. Tu je ostalo mojih prvih sedemnajst let.

Parkirala sem pred trgovino, ki smo ji rekli samopostrežna in kamor sem hodila po pol štruce kruha in deset dek posebne. Šla sem mimo našega bloka, za katerega je mama trdila, da nima temeljev in je ob potresu smrtno nevaren. Ob prvem tresenju tal smo skočili v katrco ter se odpeljali k stari mami na Dolenjsko.

Šla sem mimo nekdanjega zavoda za statistiko (zdaj inšpektorat za infrastrukturo), od koder je skozi okno letelo na tisoče preluknjanih kartic, s katerimi smo se otroci igrali knjižnice. Šele kasneje sem izvedela, da je šlo za predhodnice računalnikov. Pogledala sem hišo, kjer je nekoč živela moja prijateljica Nataša. Njena mama je pogosto slonela na kuhinjskem oknu in opazovala ulico, zdaj je ni bilo.

V dvorani krajevne skupnosti, kjer smo imeli šolske proslave, zdaj domuje sodobni ples. Na mestu nekdanje tovarne otroških vozičkov stoji velik marmornat blok. Cesta mimo mojega vrtca je postala enosmerna, zato sem se morala obrniti k parku, ki ga imam v spominu od njegovega slavnostnega odprtja. Nastopajoči učenci smo namreč bruhnili v neustavljiv krohot, da nam je učiteljica zagrozila z odvzemom pionirskih kap in rutic. Šolski prizidek, ki se mi je takrat zdel najmodernejši na svetu, še vedno stoji, ni pa več gostilne Urška, kjer so nekoč stregli v narodnih nošah. Tudi trgovinice s sadjem in zelenjavo ni več. Tam sem kupila prvi kivi, potem pa ga, ker še ni bil zrel, prerezanega na pol nesla nazaj.

Vse sem obredla: Prijateljevo, Cimpermanovo, Praprotnikovo ulico, Tesarsko in Privoz ... Pločnike, kjer sem nekoč pogosto srečevala pesnika »nekogamorašimetirad« Minattija, zdaj pa sem tam zagledala sosedo iz bloka. Ko je šla mimo mene, ne da bi me spoznala, sem vedela. Leta so mi tako kot Prulam naredila svoje.