Daleč je za naju pomlad

Ko je Adi Smolar konec 80. let prvič zapel, da ne bi hotel postati »spet mlad, ker je raje star in z njo«, so se srca Slovencev stopila. Pred mikrofonom je stal tridesetletnik v kavbojkah, s kodrasto čupo in kitaro, ki smo ga prej poznali po šaljivih pesmih o svetu, ki se vrti, če si ali pa te ni ...

A tokrat je pel o resnični ljubezni. Ne o tisti vihravi mladostni zaljubljenosti, ob kateri se rojevajo raznorazni pesniki in s katero služi filmska industrija, ampak o zreli ljubezni življenja, ki je življenje samo. Kot je kasneje povedal, je bil navdih za skladbo pogled na starejši par, ki ga je opazoval skozi okno. Prizor ga je ganil, zgodbo je imel pred sabo, v njem se je zbudila še melodija, ki jo danes poznamo vsi.

Skladba Daleč je za naju pomlad je takoj zasedla železni repertoar radijskih čestitk in pozdravov in se umestila nekam med Avsenikovo Zdaj si v najlepših letih in Srebrno poroko, ki smo jo ob nedeljski goveji kuhi nekoč slavili vsi. Tudi nam, mladim na pragu dvajsetih let, je bila všeč. A poslušali smo jo kot neko oddaljeno prihodnost, ki nas nekje čaka in nekoč sicer pride, do takrat pa je rezervirana za naše starše. Imeli so »že« petdeset let, zdeli so se nam strašansko stari in kar naprej so pripovedovali o svoji mladosti. O tem, kako je bilo nekoč lepo. Leta so jim namreč že prinesla jesen.

Naša mladost, naša pomlad pa se je šele dobro začela in prepričani smo bili, da bo trajala večno.

Pa ni. Na žalost ni. Zadnjič sem namreč ugotovila, da Adi zdaj poje meni in – o meni. Vsi ti verzi so počasi postali moje življenje. Tudi moja pomlad je zdaj nekje za devetimi gorami in tudi jaz vedno večkrat, z rahlo nostalgijo in tudi žalostjo, pomislim: Kako vse mine.