Mesarica z Viča

Zadnje tedne sem bila veliko v trgovinah. Prazniki pač. Darila, okrasje in seveda hrana. Tudi meso. Zanj je pri hiši sicer odgovoren moški, a včasih je treba, kar je treba. In tokrat je bilo tako. Moški je obležal z vročino.
Do mesa gojim strahospoštovanje, vendar je nakup lažji, če za mesarskim pultom velikega centra stoji »moja« mesarica. Če bi jo srečala kjer koli drugje, nikoli ne bi ugotovila, da ta drobna ženska srednjih let tako dobro vihti mesarski nož in s smejočim se obrazom iz hladilnice mimogrede prinese petkilogramski kos teletine ali skladovnico svinjskih reber.

Mesarji ... kot otrok sem poznala dvometraša na ljubljanski tržnici, ki je ob »žvarovni« v hladilniku vsakogar nadrl, da enkrat še tega ne bo več. Pozneje sem kupovala pri rdečeličnih krepkih suhcih, o katerih si od daleč vedel, da so gospodje mesarji. Ta prijazna gospa pa je pred desetletjem in več prišla izza sosednjega pulta z delikatesami in postala moja gospodinjska »pomočnica«. Vedela je, katere krvavice dišijo po rožmarinu, za koliko časa naj potisnem pečenko v pečico in kateri kos govedine bo naredil dobro juho (pa še z veseljem ga bomo pojedli).

Večkrat sem se namenila pisati v knjigo pohval, pa nisem vedela, ali jo nakupovalni center sploh ima, in nisem napisala nič. Ko sem gospo mesarico še zadnjič srečala tik pred božično večerjo, mi je ob kosu, ki sem si ga ogledovala, rekla, da mi tega že ne proda. Ni bilo slišati ravno politično korektno, a je mirno odgovorila, da je vseeno, ker odhaja v penzijo. Tretjega januarja bo že doma.
Nisem je več videla. Niti voščili si nisva tam pred kuliso svežih mesnin kot mnoga leta prej. Vem, da bom ob istem pultu večkrat pomislila nanjo. Kajti tudi v mesnici človek ne potrebuje mišičnjaka, ampak veliko srce in širok nasmeh.