Lepšega ne najdete

Soseda Mici je bila posebna ženska. Zdelo se je, kot da so nam »naši stari« njeno posebnost položili v zibko, zato se ji ni nobeden od otrok smejal, ko nam je ponujala »kumaranče« namesto pomaranč, in tudi sosede se niso norčevale, ko se je hvalila z »nosečimi« namesto visečimi omaricami.

Poseben je bil tudi Micin mož Lojz. Ni imel vozniškega izpita, a se je v njegovi garaži leta svetila »ta mala žaba«. Sosedje, ki so imeli izpit, avta pa ne, so jo skupaj z Lojzom hodili občudovat. V njihovih pohvalah ni bilo posmeha.

Za soseda Francija so vsi vedeli, kam hodi v vas. Tudi nam, otročajem, ni ušlo – a je pri tem tudi ostalo. Ko je ena od sosed z metlo izprašila drugo, se je drugih osem iz dolge knapovske hiše umaknilo v svoje kuhinje. Otroci smo šli eno »etažo« više, k drvarnicam, od koder smo opazovali tiste, ki so kukale izza zaves, da bi izvedele za izid »borbe«. Ali vsaj za njen povod, ki je bil največkrat – steklenica. A besed obsojanja nisi slišal …

Ko sta sosedi sklenili premirje in so se »nebesa« v knapovski koloniji spet zjasnila, je življenje steklo staro pot. Spet so pometale dvorišče, čistile skupna stranišča, prale v skupni pralnici in pekle v skupni peči, ko je nanje prišla vrsta in nič prej. Greznice so praznili in gnojnico nosili na njive tako, da je je vedno ostalo še za druge. Drug drugemu so pazili mularijo, si pomagali, kvartali, se prepirali pa spet pomagali … Vrednote, kot solidarnost, sodelovanje, medgeneracijskost, sosedskost, so zajemali z veliko zajemalko kot meso iz juhe – kadar ga je kaj bilo.

Zdaj v Avstriji vzpostavljajo stanovanjsko skupnost na temeljih solidarnosti in trajnosti. Stanovanja imajo skupna stranišča, skupna dvorišča, sosedje od enega do 80 let si pomagajo, z odpadno vodo zalivajo vrtove, najbrž se kdaj tudi sporečejo … Dragi severni sosedje, če vam v eksperimentu kak kamenček uide, pridite po izkušnje h »kolonijskim« iz slovenskih knapovskih dolin! Nekateri še pomnijo, kako je živeti med ljudmi, ki jim je mar. Ni lepšega …