Filmska trgatev

Ko smo se z znanci nedavno dogovarjali za potep po mestu, smo za zbirno mesto določili Kinodvor. Ta si zaradi odličnega programa gotovo zasluži oznako osrednjega ljubljanskega mestnega kina, a kljub temu nekomu med nami ni bilo nič jasno. Kje se dobimo? Lokacijo je dojel šele, ko se je nekdo ozrl v preteklost in našo mladost: nekdanji kino Sloga. Pojma nimam, kako reden obiskovalec tega pregrešnega kraja je bil, a očitno ima erotična slava dolg rok trajanja.

Prelepi za v želodec

Iz tega je očitno dvoje: da nekatere (na svoj način) kultne kinodvorane nikoli ne gredo v pozabo in da se ljudje vse bolj razlikujemo morda tudi v tem, kje gledamo filme, če jih sploh. Trend ogledov z domačega kavča se je z Netflixom razmahnil že pred korono, pandemija pa mu je dala orjaški pospešek. Nekaterim je všeč, da imajo med projekcijo prost dostop do domačega hladilnika in da jim ni treba poslušati neumnih pripomb publike. A vendar v tem ni čara, ki ga prinaša ogled v kinu, ko se pogrezneš v temo in potopiš v drug svet. Celo zvezdnica Catherine Deneuve pravi, da ima zanjo ogled filma v kinodvorani, kjer se pomeša med neznance, posebno privlačnost. Žal se zdaj zlahka zgodi, da si v veliki dvorani in ob dobrem filmu le eden od peščice gledalcev. Razkošje, ki si ga ne želimo.

Vse krajši jesenski dnevi so tu in zdi se, da so kot narejeni za filmske užitke. V Ljubljani se v sredo začne mednarodni filmski festival, ki se je razrasel tudi v druga mesta. Menda v času njegovega trajanja največji filmofili vzamejo kar dopust in si privoščijo večdnevni filmski maraton. Nisem med njimi, a sem tudi letos natančno naštudirala program in izbrane predstave vrinila med nujne obveznosti. Nastal je zelo poln urnik in malo po polnoči sem že vneto naročala prve vstopnice.

Sveže jutro in pamet, ki se je končno zbudila, sta me opomnila, da na dveh predstavah hkrati res ne morem biti. Pa če mi je Liffe še tako pri srcu.