Štirje letni časi ženske

Gledam, kako se na odru iz igralke rojeva otrok, v jutranji rosi, z dotikom vode in materinega smehljaja, odpira ustnice, raziskuje materin obraz, mehkobo njene kože, njene pramene las ... To je prvi čudež v nizu čudežnih prizorov predstave Žene v testu, ki nas odpelje v čas naših prednic, v čas slovenskih ljudskih pesmi, balad in običajev, skozi štiri letne čase in štiri igralke, ki preigrajo, bolje, odživijo vse arhetipe iz naše ljudske zakladnice.

Nataša Keser je živahna igriva Tapomladna, Ivana Percan Kodarin je spogledljiva nevesta Tapoletna, Barbara Žefran je Tajesenska in Zvezdana Mlakar je Tazimska, trpka, mogočna, kot mati Zemlja, ki že na začetku predstave sedi za kolovratom in prede čas. Štiri ženske, štirje letni časi, od svetlobe do zimske noči, od pomladnega prebujenja do jesenske žetve, od praznovanja in divjanja do časa pripovedk in težkih sanj, prizori v režiji Žive Bizovičar, ki so ves čas na meji med skrajno lepoto in grozo.

V tej predstavi se zgodi vse, zapišeta dramaturga Iva Štefanija Slosar in Nik Žnidaršič. »Vse« je življenjski cikel, ki se nadaljuje in se ne konča: Rodimo se, raziskujemo, se prebujamo, se ljubimo, se povežemo, poskušamo prenesti izkušnje na potomce in potem odidemo. Vse – je tudi vse tisto zamolčano, težko in temno v naši preteklosti, kar občutimo, a ne vemo, od kod prihaja.

Pomislim, kako nas fascinirajo tradicije in zgodbe drugih kultur, šamanizem, flamenko, fado, sevdah … In potem nas predstava mlade režiserke spomni, da se je treba včasih zazreti v lastno preteklost, da bi znali ravnati s tem, kar se nezavedno prenaša iz roda v rod. Vse nosimo ta zapis.

Tukaj smo zato, da presežemo omejitve, ko nam ni bilo dovoljeno ustvarjati, živeti po svoje, in hkrati se je lepo spomniti, da v nas še vedno živijo ženske, ki so vedele, kaj pomenijo voda, sonce, kruh, poljub, povezanost z naravo. Hvala, dekleta, matere, žene v testu, ustvarjalke. Za občutek povezanosti, občutek skupnosti. Počutim se, kot da je 8. marec.