Ki te ljubim – zeleno

»Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit,« je znameniti stavek iz Pomladnega dne Cirila Kosmača. Mislim, da noben letni čas ne more biti tako popoln, tako lep, kot je lahko pomlad in z njo pomladni dan. Prebujanje vsega živega, kot da narava, ki je spala nekaj mesecev, komaj čaka, da spet oživi. Kot da je vse tako novo; kot rojstvo otroka, ki nas za vsaj nekaj časa navda z upanjem v boljši jutri.

Pogled na mešane gozdove ob sicer duhamorni vožnji po avtocesti proti Ljubljani je v teh dneh postal svojevrstna dogodivščina, kot da sem se ujela na platno akrilnih barv, ki se mešajo od temno zelenih odtenkov iglavcev do svetlih odtenkov listavcev.

Ko sem v prvih pomladnih dneh hodila po stokrat prehojeni poti, se mi je zazdelo, da je pot povsem nova. Postala je drugačna, postala je zelena, živo zelena, ki se je ni mogoče nagledati. Tako lepa, v barvah, ki jih je težko opisati, kaj šele ujeti v objektiv pametnega telefona.

Lahko sem se le ustavila, vdihnila, pogledala, predvsem pa: videla. Ob vsej lepoti zelene – ki jo ljubim, zeleno – sem ugotovila, da moj pogled med hojo ni bil takšen kot ponavadi, brezizrazen, ko v glavi švigajo misli. Kotički ust so se kar sami zavihali navzgor ob vsej lepoti, ki me je obdajala.

Niti muhasto aprilsko vreme me ni ustavilo, saj se zdi, da tudi dež vsakič znova, v vseh letnih časih pomeni »očiščenje«. Popolna kombinacija pomladi in dneva, ko je ravno nehalo deževati … dež je očistil dan. In bil je takšen pomladni dan: lep, svetel in zveneč, ko so se opoldne iz vseh bližnjih in daljnih cerkva zaslišali zvonovi, iz čistega srebra ulit. In ob vsem tem me je prešinilo, da so moja šibka točka zelenooki ljudje. Kot da se je vanje ujela pomladna narava in se človek vanje kar potopi. Utopi. In da sem doslej ljubila le – zelene.