Če si srečen

Če si srečen, daj z dlanjo udari ob dlan. Če si srečen, glasno vzklikni svoj hura ... Po teh verzih iz otroštva se spominjam besede sreča. Kot otrok o tej nisi toliko razmišljal, ampak si – pa tudi nisi – preprosto bil srečen. Srečna. Zdi se, da se danes o sreči in zadovoljstvu govori bistveno več, kot se je nekoč. Kdo je naše mame in očete, dedke in babice spraševal, ali so srečni? Zdi se, da biti srečen ni bilo glavno življenjsko vodilo. Danes pa vsi govorijo samo še o sreči in zadovoljstvu.

A kaj je v resnici sreča, kaj zadovoljstvo? Verjetno bi se še najbolj strinjala s Tonetom Pavčkom, ki je dejal, da sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. Sreča je trenutek, hipen, izmuzljiv, tako kratek, da ga je včasih težko ujeti. Še težje opisati. Vse večkrat, ko želimo drug drugemu sreče, pravzaprav govorimo o zadovoljstvu. Biti zadovoljen je stanje, ki je bolj ali manj nespremenjeno, ki je pomirjujoče. Ko nastopi, si v ravnovesju.

V svetu, v katerem vlada diktat sreče, je včasih težko biti žalosten. Prav zato se mnogi skrivajo za lažnimi smehljaji. Zakaj bi morali biti vsi ves čas zadovoljni in srečni? Bi potrebovali tudi pravico do žalosti? Kdor nikoli ni bil žalosten, verjetno tudi ne zna biti srečen, zadovoljen. Kdor nikoli ni občutil solz, ne ve, kako drugačen je nasmeh po tednu dni solza. Kdor nikoli ni izkusil trpljenja, ne ve, kako težek je lahko kamen bremena. Ko pomislim na svoje življenje, sem končno zadovoljna. Težje je pomisliti, kdaj sem bila resnično srečna. Ponavadi ob osvojenem vrhu, po dobrem pogovoru, ob nasmehu nečakov, dobrem tekstu, zelo močen občutek ekstaze sreče, ki je zelo živ, je bil lani poleti, ko sem prvič (in za zdaj še zadnjič) s kolesom osvojila Svetino in se z vso hitrostjo in vetrom v laseh spustila z nje. Takrat se mi je zdelo, da bi lahko otroško vzkliknila svoj hura.