Zgodba šentjurskega zvonika

Sem zvonik na cerkvi, ki so jo na mestu zgodnjegotske cerkve zgradili med letoma 1708 in 1721, mene pa so prizidali v letih 1760 in 1763. Od takrat dajem krajanom ritem in občutek za čas, od takrat opazujem, kako sta se kraj in čudovit trg spreminjala in se spreminjata. Kaj vse sem doživel, občutil, videl! Tukajšnji ljudje so že nekdaj radi zahajali v cerkev in tako je še danes. Spominjam se anekdote, ko je nekoč k maši prišel eden iz rodbine slavnih Ipavcev, ki so Šentjur postavili na širši zemljevid. Utrujen od zdravniškega dela ali morda od glasbenega ustvarjanja je med mašo zaspal, tega pa ni opazil ključar in je cerkev po maši zaklenil.

Ko se je Ipavec zbudil, ni mogel iz cerkve in je začel iskati način, kako priti iz nje. Vzpel se je gor k meni in začel udarjati po zvonovih. S tem je presenetil župnika, ki ni vedel, kdo zvoni, Ipavcu pa so se tako odprla vrata ven. To je le ena od zanimivih prigod, ki sem jih doživel na tej župnijski cerkvi. Povsem nasproti mene, tukaj čez cesto, je bila v začetku 19. stoletja zgrajena hiša, v kateri je bila nekaj časa tudi pošta.

Zgornji trg, ki je te dni živ ob vseh (kulturnih) dogodkih v sklopu prireditve Šentjurjevo, je imel od nekdaj čudovite stavbe, četudi v resnici ne morem vseh videti tako dobro, kot bi si želel. Prav zato je bilo kar nekaj let dolgočasno, ko je hiša nasproti mene samevala. Bila je dotrajana, ko so se ljudje peljali mimo, je sploh niso opazili. Pred nekaj leti so se končno začela gradbena dela, novi lastnik je stavbo prenovil. Mladi ljudje, ki so se preselili vanjo, so se sčasoma navadili nenehnega zvonjenja. Ure v stanovanju sploh ne potrebujejo, ker jo imajo na cerkvenem zvoniku, na katerega zato vsak dan pogosto pogledujejo. Tako jim merim čas, sam pa se kratkočasim, ko jih opazujem. Se mi pa niti sanja ne, da bo moja zgodba pristala v časopisu. Pa le ni treba biti Ipavec, da pišejo o tebi.