Izgubljena v Ljubljani

Zgodba o tem, kako je pokojna babica šla v beli svet iskat šivalni stroj, v naši družini že desetletja velja za legendo. Bilo je okrog leta 1930, ko se je izučila za šiviljo, kjer so jo, mimogrede, bolj kot o skrivnostih »entlanja« poučevali o skrivnostih čiščenja, kuhanja in varovanja otrok – v svet krojenja pa je niti po naključju niso spustili. Tega se je kasneje naučila sama – s paranjem že sešitih oblek. Ko je torej končala šiviljsko »šolo«, se je odločila kupiti rabljen šivalni stroj. Z bratom sta se podala v belo Ljubljano. Priprave so jima vzele več tednov, kajti Ljubljana je bila z zagorskega Orleka dosegljiva težje, kot je danes Evropejcu najbolj oddaljena celina. A sta, četudi brez avta, uspešno pripotovala. Brez telefona in brez pomoči GPS sta našla starinarnico, brez plačilnih in kreditnih kartic kupila rabljenega klewanna, ki nam je še danes živ spomin na babico, in ga varno pripeljala domov. Več kot pol stoletja še ji je služil. Legendaren pa je postal babičin stavek, kadar nam je pripovedovala o svojem edinem obisku Ljubljane: »Ljubljana, ne išči ti mene več, kajti jaz te ne bom.«

Skoraj sto let po babičini izkušnji z Ljubljano sem se tik pred tednom mobilnosti v prestolnico odpravila – brez avta. Kupim vozovnico za vlak, doplačam 1,50 evra za hitri vlak, a ga je ob prihodu prehitel »navadni«, tako da se mi je belo mesto v sivi jutranji megli razodelo s petnajstminutno zamudo. V Ljubljani se podam na avtobus, ki ne »jemlje« gotovine, takrat tudi plačilne kartice še ni maral vzeti … Urbano mi je posodila kolegica. Nazaj grede sem le ujela hitri vlak, sedla v prvi razred, da vožnjo v miru izkoristim za delo, doplačala 2,50 evra, nakar so se v vagon usuli mladci, ki očitno tako obožujejo turbo folk, da so bili posnetke na youtubu celo uro pripravljeni deliti z vsem vagonom. Stopivši z vlaka sem rekla Ljubljani, da jo »nemobilna« poiščem le, če bo res nuja.