Vonj po mesecu

V temperaturno nadvse prijetnih dnevih odhajajočega letošnjega poletja zjutraj in ob večerih že zadiši po jeseni, čez dan pa tudi po trgatvah in moštu.

Oktobra se bo temu pridružil še prijeten duh po pečenih kostanjih in mokrem listju. Novembra bodo nosne brbončice vznemirjale degustacija mladega vina in nepogrešljive spremljajoče vonjave martinovega po sladkem zelju in pečenih goseh.

To bo kajpak uvod v veseli december, ko bodo ulice po večini mest napolnili hlapi bolj ali manj kakovostnega kuhanega vina ter vonj različnih jedi, ki jih ponujajo na adventnih stojnicah. Januarja praviloma zares zadiši po zimi, prvem snegu in premrzlih prstih. Že februarja pa se v pustnem preganjanju zime na vsakem koraku širi vonj po krofih, flancatih in drugih priboljških, s katerimi se mastimo v času maškarade.

Marca tako običajno prvič zadiši po pomladi in industrijsko vzgojenem cvetju, ki se deli ob ženskih in materinskih praznikih. Pregovorno muhasti april skorajda ne mine brez duha po mokri zemlji, ki jo hitro posuši sonce, maja pa je mogoče uživati v razkošju različnih vonjav, ki jih prinaša razkošno cvetenje narave.

Junija nosnice pogosto zavohajo pokošeno travo in cvetlice, ki se do takrat že pošteno razrastejo. Poletna meseca sta po vonjih najbolj raznolika. Tisti, ki radi čofotajo v morju, si ju zapomnijo po vonju sončnih krem, alg, rib in borovcev, ljubitelji bazenov pa kajpak po kloru.

Tisti, ki raje zahajajo v hribe, pa v najtoplejših mesecih vijugajo med vonjem materine dušice in drugih zelišč, posušenih kravjih in kozjih iztrebkov, značilnim duhom lesnih gliv v planinskih kočah ter žal tudi smradom po posušenem potu iz novodobnih sintetičnih športnih majic.

Narava še posebej v zadnjem obdobju podnebnih sprememb vse te vonjave včasih premeša in celo nas »nagradi« še s kakšno novo – včasih bolj, drugič manj prijetno. A še so tukaj, naužijte se jih.