Golf za telebane

Tri leta so minila, odkar sem prvič v roke prijel palice za golf. Recimo, da v povprečju igram ali vsaj vadim enkrat na teden. Resda sem se ogromno naučil in napredoval, a pridejo trenutki, ko imam občutek, da sem povsem na začetku, nebogljen kot zapuščen pasji mladiček. Marsikoga bi to odvrnilo od igre, mene samo še dodatno podžge.

Golf je večno nedokončana zgodba v doseganju optimalne igre, zato je tudi tako neznansko privlačen. Igraš s sabo in proti igrišču. Posebnega zadovoljstva ti ne more prinesti zmaga nad kolegom, če si igral bolj kot ne ušivo. Dobro, zaslužena pijača se prileže, toda kaj, ko te v mislih preganjajo slaba predvidevanja, površne postavitve, nedosledni zamahi in ponesrečeni udarci. Pri golfu te boli glava, tako kot nadpovprečno inteligentne nogometaše po epskih tekmah.

Na igrišče, kjer domujeta poudarjena olika in prijaznost igralcev, sem prišel z nogometno mentaliteto, ko moraš na teren stopiti kar malce jezen na ves svet in odločen v nameri, da boš vse na igrišču in tiste na tribunah, ki so proti tebi, naučil kozjih molitvic. Zamislite si, tu pa ti igralec, s katerim igrata za pivo, najprej zaželi dobro igro, na koncu pa se ti še zahvali za imenitno družbo. Okej, ferplej pri športu velja, toda pri golfu se res naučiš brzdati čustva, sicer bo vsak naslednji udarec še slabši od prejšnjega, ki je bil morda na meji male katastrofe. Toda že naslednji uspešen udarec te dvigne in naredi tisto livado, nad katero letijo žogice, osupljivo lepo, ti pa si frajer, ki bi lahko izzval evforijo množice, če bi ta le imela možnost spremljati tvojo igro v neposrednem televizijskem prenosu.

Da mi je ta igra, ki občasno deluje kot šah, zlezla pod kožo, se mi je utrnilo oni dan, ko mi je orjaški taksist preprosto zlomil največjo palico, ki jo je poskusil strpati v premajhen prtljažnik. Bil sem podobno žalosten kot v otroštvu, ko mi ji sicer prijazni nemški ovčar v igri predrl novo nogometno žogo. O žogicah za golf pa kdaj drugič.