In tresle, tresle so se brajde

Albert Camus je lepo zapisal: Jesen je druga pomlad in vsak list je cvetlica. Zdi se mi, da to še posebej drži za listje vinske trte, in eden od vzrokov, da imam tako rada jesen, so trgatve.

Vsako leto romamo k prijateljem na Kras in k sorodnikom na Štajersko. Druščina je vsako leto bolj pisana in glasna. Otroci, ki smo jih mame še včeraj nosile v naročju, zdaj že pogumno poprimejo za škarje in pomagajo pri delu, čeprav ne zdržijo prav dolgo in kmalu najdejo drugo zabavo, na primer prevažanje v samokolnici, najbolj veseli pa so, ko se lahko vozijo na traktorju.

Ker smo ta konec tedna obirali teran, jaz pa verjamem v stik z naravo brez plastičnih rokavic, danes Dobro jutro tipkam z vijolično obrobljenimi nohti. Letos je sicer kazalo precej klavrno. Najprej smo bili domenjeni za soboto, a so zaradi slabe vremenske napovedi trgatev prestavili na nedeljo.

Vremenoslovci so se zmotili. Sobota je bila po enajsti dopoldne brez dežja, v nedeljo pa nas je že po slabi uri dela začelo neusmiljeno prati. Dež nas je pregnal pod streho, narezek in pecivo pa so postregli prej, kot so nameravali. Ob teranu smo čakali na zjasnitev, ki je ni bilo od nikoder.

»Za danes je konec,« je razglasil gospodar, gospodarica pa je glasno razmišljala, ali naj kar takoj postreže z joto, čeprav smo bili vsi siti kot boben. Počasi smo se odpravljali proti domu, ko je dež vendarle ponehal. Tisto, kar nam je uspelo nabrati, je medtem že romalo v Sežano v zadrugo, mi pa smo se spogledovali, kaj zdaj.

Na koncu je vendarle padlo povelje, naj nadaljujemo, in navodilo, naj grozde zelo previdno polagamo v zabojčke. Da nam ne bi preveč teklo za vrat, smo brajde prej tresli. Ko je Iztok Mlakar pisal Vandimo, ni imel v mislih takega tresenja, pa je vseeno zaleglo. Malo nas je zeblo v roke, a poskrbeli smo, da na naslednji trgatvi ne bomo žejni.