V nadaljevanju preberite: 

»Vedno se mi je zdelo zanimivo, da je neki omejen košček zemlje, ki smo ga ukradli naravi in ga poimenovali vrt, lahko tudi dober prostor za opazovanje – letnih časov, rastlin, živali. Neverjeten je tudi občutek, ko prvič pridelaš svojo last­no zelenjavo in jo potem razdajaš prijateljem in znancem. Pri vrtnarjenju mi je tudi všeč, da gre hkrati za zelo konkretno delo – brez katerega nič ne zraste – in za dejanje, ki je lahko polno metafor,« pravi dramaturginja in publicistka, ki je pred časom v Nedelu objavljala kolumne o vrtu in vrtnarjenju, ki jim je urednica Karina Cunder Reščič nadela ime Fižolozofija.

Besedila so se sčasoma razvila – razrasla – v poetično knjigo Fižolozofija: Čudeži vrtnarjenja, ki namesto klasičnih, suhoparnih vrtnarskih nasvetov pred bralca prinaša konglomerat opažanj, premislekov in uvidov, prepletenih z avtoričinimi osebnimi spomini in zgodbami ter razmišljanji velikih filozofov in umetnikov, kot so Voltaire, Virginia Woolf, Oliver Sacks in Jane Austen, ki se spajajo v svojevrstno meditacijo tako o vrtu kot o človeku, ki ga neguje in obdeluje.