Škržati, pijani od vročine in lune

V nadaljevanju preberite: 

»Bilo je poleti, imela sem sedemnajst let in bila sem popolnoma srečna,« beremo na začetku romana Dober dan, žalost, izzivalne, kontroverzne knjige, ki je francoski pisateljici Françoise­ Sagan (1935–2004) pri rosnih osemnajstih letih prinesla astronomsko literarno slavo, a tudi živ­ljenje, polno klavrnih odnosov, viskija in kokaina.

Uspeh romana je bil nenaden – ob objavi so jo označili za »osemnajstletno Colette«, čez nekaj tednov je prejela priznano nagrado kritikov, na naslovnici časopisa Le Figaro pa je nobelovec François Mauriac zapisal, da se »literarna vrednost romana pred nami razpre že na prvi strani – in je nesporna«. Bili so tudi tisti – in bili so mnogi –, ki so Dober dan, žalost označili za nemoralno, nespodobno delo, prepolno sle in spornih teženj, ki bi lahko »podobi mladih Francozinj v očeh tujcev zadalo usoden udarec«.

Dober dan, žalost tako danes ne spominja brez razloga na filme francoskega filmarja Érica Roh­merja; na videz plehki in trivialni pogovori med liki so prepredeni z eksistencialnimi podtoni in moralnimi vprašanji, prav morala – oziroma njena ambivalenca – je osnovno težišče pripovedi. Kaj je moralni čut in od kot izvira, nas sprašuje Françoise Sagan, je imanenten (in če ne, kaj to pomeni za moralo kot takšno)?