Solistični nastopi so fizično naporni kot maraton

Če se ne bi ukvarjal z glasbo, bi Luka Mitev še vedno poskušal najti nekaj, kar je povezano z njo. Brez nje si namreč ne zna predstavljati življenja, saj ga spremlja že od mladih nog. Ljubezen do fagota je podedoval po očetu, znanem fagotistu Zoranu Mitevu, ki je nad instrumentom navdušil tudi Lukovega brata; njihov fagotski »trio« pa izpopolnjuje zvok mamine flavte.

Že v osnovni šoli je vedel, da se želi z glasbo resneje ukvarjati. Kot poudari, se ja za to odločil sam in ni bilo pritiska staršev glasbenikov. Po zaključenem konservatoriju za glasbo se je zdaj 23-letni Luka, rojen v Postojni, odločil za študij v tujini, saj bi ga – če bi ostal v Sloveniji oziroma na akademiji za glasbo – še vedno učil oče, ker je edini profesor fagota na ljubljanski akademiji. Tudi Zoran Mitev je njegovo odločitev podpiral. Med Zürichom in Salzburgom je Luka izbral zadnjega in na Mozarteumu preživel pet let, tam je dokončal dodiplomski študij, vmes pa je sredi pandemije za pol leta odšel na izmenjavo Erasmus v Hannover. Pred slabima dvema mesecema pa je njegov dom postala nemška prestolnica oz. Hochschule für Musik Hanns Eisler Berlin, kjer je vpisan na podiplomski študij.

Dvojna vloga – očetovska in pedagoška

Če ima večina otrok pri učenju instrumenta oziroma v glasbeni šoli ustaljen urnik, je bilo to pri Luki in njegovem očetu dosti bolj spontano. Pravi, da je bilo zanj sprejemati očeta kot učitelja povsem naravno, ker je bilo to edino, kar je poznal; razmišlja pa, da mu zagotovo ni bilo vedno lahko iskati ravnotežja med očetovsko in pedagoško vlogo. »Poznam ljudi, ki so jih prav tako kot mene poučevali starši, ki pa so imeli ti dve vlogi dosti bolj ločeni; kar pomeni, da je bil pouk strogo v šoli, otroci pa so na uri svoje starše celo vikali. Učiti svojega otroka zagotovo ni najlažje.« Kot prvi profesor, ki je za otroka na glasbeni poti po mnenju mladega fagotista najpomembnejši, saj se takrat otrok nauči največ, je oče nanj močno vplival. Ob tem pa dodaja, da je na njem pomemben pečat pustil vsak profesor. Tudi če je z njim preživel le nekaj dni na katerem od seminarjev.

Luka pravi, da je Slovenijo oziroma ljubljansko akademijo težko primerjati s tujimi, kakršna je denimo salzburška ali berlinska. »Pri nas je problem že sama infrastruktura, medtem ko je Mozarteum star približno deset let, sobe so velike in moderne – gre za povsem drugo raven. Ta fakulteta je znana tudi po tem, da tam učijo 'velika imena'. Po zadnjem je prepoznana tudi akademija v Berlinu, kjer sem zdaj. S tema dvema večjima akademijama se Ljubljana kot majhno mesto težko primerja.« Pa bi moral po njegovem vsak mladi profesionalni glasbenik vsaj enkrat v življenju izkusiti tujino?

V Sloveniji je možnosti za glasbenike manj

»Škoda, da temu sploh rečemo 'tujina': zakaj bi se omejili samo na Slovenijo, ki je že tako majhna. Če ne bi bilo meja, skočiš v – od Ljubljane – tri ure oddaljeni Salzburg ali pa na Dunaj. Sam bi seveda vsakomur predlagal, naj gre v tujino, ampak posameznik naj si sam najde okolje, kjer mu je prijetno. Meni je bilo tudi v Ljubljani zelo všeč.« Kot dodaja, pa je slovenski glasbeni svet tak, da je glasbenikov »preveč«, da bi lahko vsak počel tisto, kar si želi. Možnosti so omejene: imaš orkestre, lahko poučuješ, potem pa se počasi konča … V Sloveniji tega »freelancea«, ki je v tujini pogost, ni v takem obsegu.

Sam se v prihodnosti najbolj vidi v orkestru, všeč mu je tudi komorna glasba, kot solist pa nastopa le redko. Večinoma gre za projekte v Ljubljani. A kot poudari, so solistični nastopi tudi velik napor: »Drugače je, če mora enourni program odigrati violinist – seveda je tudi to zelo zahtevno, ampak je drugače. Pri nas so solistični nastopi kot maraton, saj so fizično zelo naporni. Ustnik ima omejeno število minut, ko lahko deluje optimalno.«

Štipendija mu je precej olajšala študij v Salzburgu

Med epidemijo je izkusil, kako nestabilna služba je lahko igranje na projektih, ko so ti odpadali drug za drugim. Pojavil se je občutek tesnobe, a kot pravi mladi glasbenik, sam zagotovo ni bil največja žrtev covida-19 – sploh v primerjavi s tistimi, ki imajo družine in so morali poleg sebe poskrbeti še za otroke. Njemu finančno pomagajo starši, sploh zdaj, ko je brez projektov in štipendije. Ob teh besedah je bil kritičen do odločitve ministrstva za kulturo, ki ni razpisalo štipendij za dodiplomski študij v tujini.

Pojasni, da v tujini na začetku težko dobiš dobro štipendijo, saj te na fakulteti še ne poznajo dobro. Sicer pa je njemu in njegovim staršem ministrska štipendija precej olajšala študij v Mozartovem mestu. Z njo je pokril stroške bivanja, deloma za hrano, saj je Avstrija dražja – z isto štipendijo bi v Nemčiji še bolje živel. »Vsekakor je tu zelo pomembna tudi podpora staršev, če seveda ta možnost obstaja, saj je sploh na začetku, ko iščeš stanovanje, to velik finančni zalogaj. Štipendija bi tako bila zelo dobrodošla kot vir dohodka, na katerega se lahko zaneseš, še posebno v teh negotovih časih.«

Del denarja za nov fagot je zbral s crowdfundingom

Velik finančni zalogaj pa je za glasbenike tudi nakup dobrega instrumenta. »Sam sem nujno potreboval nov instrument, saj sem igral na šolskega, ampak sem ga moral vrniti. V hamburškem fagotskem ateljeju, gre za enega največjih, sem med približno dvajsetimi našel primernega, ki je stal 29 tisoč evrov. To je visok znesek, ki so mi ga pokrili starši, del sredstev pa sem dobil s pomočjo množičnega financiranja (angl. crowdfunding).« Gre za način zbiranja denarja, ki je v tujini pogostejši, kot ugotavlja sogovornik; hitro pa lahko daješ vtis, da »prosjačiš«. Gre za prostovoljni prispevek, podobno kot je na prireditvah škatla s prostovoljnimi prispevki. »Seveda obstajajo hujše stvari na svetu, kot pa donirati nekomu, ki si želi kupiti nov fagot.«

Vendar pa mladi fagotist makedonsko-slovenskih korenin poudarja, kako pomemben je dober, brezhibno delujoč instrument. »Če nimaš pravega instrumenta, ki bo boljši od tebe, je to velika škoda – podobno je, če imaš dober instrument, ki ni servisiran. Če glasbilo ne deluje, je vadba brezpredmetna. To je tako, kot bi imel recimo Roglič kolo, ki ne bi bilo brezhibno. Navsezadnje z instrumentom preživiš toliko ur na dan, na teden, v življenju, da ta preprosto mora delati.«