Inštrument naj gre na servis redno kot avto

Pred vpisom v glasbeno šolo Anže Koren za oboo še ni slišal in se je navduševal nad bobni. Krivdo oziroma zahvalo, da je danes oboist, pripisuje svoji sestri. Ta je bila nad pihalom in zvokom navdušena, njega pa je v Velenju pri vpisu v glasbeno šolo s svojim pristopom prepričal oboist Stojan Dokuzuv. V Velenju je nadaljeval na umetniški gimnaziji, študij oboe pa je končal na privatni Univerzi Antona Brucknerja v Linzu.

To avstrijsko mesto je že deset let njegov dom, trenutno o vrnitvi v Slovenijo (še) ne razmišlja. Avstrija da za kulturo več kot Slovenija, pogoji so boljši, več je priložnosti, tudi glasbeniki so bolj cenjeni, iz svoje izkušnje pove Koren. V Linzu si je ustvaril mrežo poznanstev, kar je v glasbi oziroma med glasbeniki zelo pomembno. Ob ponedeljkih in petkih uči v glasbeni šoli, med konci tedna oziroma priložnostno igra v orkestrih in sodeluje v glasbenih projektih, sicer pa je že tri leta zaposlen in vpija znanje pri mojstru popravljanja instrumentov Karlu Dannerju. Meni, da je v tujini z delom in zanimanjem lažje dobiti priložnost pri stvareh oziroma v poklicih, za katere nisi nujno izšolan.

Pravzaprav se ne more odločiti, ali oboo raje igra ali popravlja, a trenutno več energije vlaga v to, da se izmojstri v obrti, ki počasi izumira. Čeprav se mu je odločitev, da prekine aktivno kariero glasbenika, sprva zdela lažja pot, se je izkazala kot težja – vsega se je učil na novo in se moral znova dokazovati. Instrumentov pa ne popravlja samo v Avstriji, dobro sodeluje tudi s slovenskimi orkestri, denimo ljubljansko filharmonijo in mariborsko opero, popravlja tudi v Italiji in na Hrvaškem.

Zapletena mehanika in zanimanje za razstavljanje

Razlogov, da je aktivno kariero profesionalnega oboista dal deloma na stran in se bolj posvetil temu, kako instrument narediti tehnično brezhiben, je več. Med glavnimi je ta, da po več avdicijah ni dobil stalne službe v orkestru, tudi v glasbenih šolah ni dobil stoodstotne zaposlitve, ker pa si je še vedno želel ostati v Avstriji in ga je že med študijem poleg igranja zanimala tudi zapletena mehanika tega pihala, si je želel, da bi o tem vedel več. Po tem, ko je izobraževanje opravil že v Franciji, je večkrat poskusil in pokazal zanimanje pri Dannerju, kamor je sicer redno nosil servisirat svoje inštrumente.



»Vedno sem zelo rad oboo razstavljal, imel sem tudi srečo, ker je moj profesor znal nekatere nastavitve urediti sam, kar sicer ni pogosto. Oboa je specifičen in občutljiv inštrument, mehanika je zelo zapletena in napredna, in če ne veš, kaj delaš, lahko inštrument še bolj pokvariš,« pojasni. To glasbilo ima dvojni jeziček in stožčasto izvrtino, zvok pa je v primerjavi z, denimo, klarinetom bolj prodoren. Zato oboa v orkestru vedno na začetku zaigra ton, da se ves orkester intonira po njej, pojasni Koren.


 

Moral je pozabiti, da je oboist

Karl Danner, ustanovitelj in šef firme, kjer popravljajo vse inštrumente z izjemo koncertnih klavirjev, je eden redkih mojstrov, ki so izšolani prav za popravljanje oboe. Na Dunaju je šola za popravilo inštrumentov, pove Koren in doda, da sta prav zdaj v njihovi delavnici dva vajenca iz te šole. »Karla Dannerja sem 'hodil za vrat', če bi me vzel, in po vztrajnem prepričevanju je nekaj mesecev pred koncem diplome popustil, me počakal, da sem diplomiral, in že pet dni po tem sem se pri njem zaposlil za polni delovni čas.« Pravi, da je v tem poslu problem, da le redko kdo želi znanje predati naprej, saj si s tem v resnici izšola svojo konkurenco.

Prva stvar, ki mu jo je njegov šef in učitelj, ki sicer ni oboist, dejal, je bila: »Pozabi, da si oboist. Pozabi, kako na inštrument igraš, tukaj je pomembno, da je inštrument tehnično brezhiben.« Sogovornik pojasni, da mu je želel s tem povedati, da so oboisti radi zelo malenkostni pri stvareh, ki sicer med samim popravljanjem niso pomembni. Najprej je treba poskrbeti za tehnične stvari, potem pa lahko »kompliciraš« pri intonaciji, zvoku. »Preden sem usvojil določeno znanje o popravljanju, sem mislil, da mi intonacija nagaja zaradi drugih stvari, da je treba samo kaj nastaviti. V resnici pa je glasbilo potrebovalo servis. Danes, ko že imam določeno znanje, pa mi seveda to, da sem oboist, pride prav pri končnih nastavitvah.« Vsak glasbenik je poseben, ima svoje muhe in nastavitve. Ko Koren naredi generalko celotnega inštrumenta, vse popravi, zamenja, se dobi z oboistom in mu nastavi inštrument tako, kot najbolj ugaja njemu oziroma njej.

Pri servisih ne bi smeli varčevati

Koren razloži, da bi moral biti servis pri vseh glasbilih tako reden, kot je pri avtomobilih. »Profesionalni oboisti bi morali inštrument nastaviti dvakrat na leto, enkrat na leto pa je obvezen servis celotnega inštrumenta.« Pri tem sogovornik, sicer doma iz Mozirja, opaža, da je večina inštrumentov v Sloveniji v glasbenih šolah v zelo slabem stanju. To je prav posledica tega, da niso redno servisirani, poleg tega pri nas inštrumente popravljajo nešolani serviserji. Zdi se mu, da se v javnih ustanovah pri servisih preveč varčuje. Tudi sam zdaj poskuša poučiti ravnatelje glasbenih šol, da je na dolgi rok reden servis zelo pomemben. »S tem se dvigne tudi kakovost učenja. Če inštrument ni brezhiben, učitelj doseže manj, učenci pa lahko izgubijo voljo.«



Pri oboi je to morda še bolj pomembno, saj je, kot pove sogovornik, obdobje, da usvojiš začetno stopnjo, v primerjavi s klarinetom zaradi posebnega jezička in načina pihanja nekoliko daljše. »Pri oboi je zelo pomembna pravilna tehnika pihanja, pri tem pa mora svoje znanje poučevanja pokazati učitelj.« Na splošno je odnos med učiteljem in učencem že na prvih stopnji glasbene šole zelo pomemben, razmišlja Koren. Tudi zato sam pravi, da mu je poučevanje dvakrat na teden dovolj. »Delo je zanimivo, ampak pri vsakem delu, ki ga opravljaš in če ga želiš opraviti kakovostno, moraš biti pri stvari stoodstoten.« Izučilo ga je, da pri poučevanju lahko da vse od sebe le, če je zaposlen za polovičen delovni čas.

Rad je fleksibilen, dela na štiri pogodbe in za zdaj se mu ni treba odločiti, ali mu je bližje igranje ali popravljanje. Občutki, ko zaigraš solo ali pa po aplavzu, so čudoviti in jih je težko priklicati v kateri koli drugi 'službi', razmišlja. »Po drugi strani pa je zelo prijeten občutek tudi, ko inštrument popravi in ga na koncu nese oboistu, ko vidi njegovo zadovoljstvo, da glasbilo spet igra, kot mora.« Četudi prizna, da je imel sprva težavo s tem, da je prekinil aktivno kariero oboista, saj ni bil prepričan, ali se je odločil pravilno – imel je občutek, da je za seboj pustil vse, kar se je učil vse življenje – danes opaža, da je dostikrat kot serviser mojster še bolj cenjen kot pa glasbenik oboist.