Neomejen dostop | že od 9,99€
Pisateljica, literarna zgodovinarka in prevajalka Katarina Marinčič, med drugim prejemnica nagrad kresnik, fabula in kritiško sito, je tokrat v igri za nagrado kresnik s krajšim romanom Ženska s srebrnim očesom. Kot je dejala, jo z junakom Emilom povezuje pogled na svet. »Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji.«
Tovrstna patina je lahko včasih tudi obremenjujoča in problematična. Junaki mojih prejšnjih knjig so bili res umeščeni v zgodovino, postavljeni pred kuliso in oblečeni v kostume, vendar zame niso bili nič manj živi in resnični kot junak Ženske s srebrnim očesom, s katerim si ne deliva samo letnice rojstva. Jih je pa najbrž marsikateri bralec doživljal kot oddaljene in tuje. In po drugi strani: kar nekaj pomembnih avtorjev – če se ne motim, je o tem v več intervjujih govoril tudi Drago Jančar – vidi v zgodovinski distanci možnost posplošitve, odmik od sedanjosti jim omogoča globlji vpogled v večne, splošno veljavne teme. Priznam, da me k poseganju v zgodovino ne vodi želja po distanci, prej otročja želja po potopitvi.
Vrhunski in malo boljši umetniki – sama se prištevam med slednje – se ravnajo po sebi. Ko se lotim pisanja, se nikoli ne vprašam, kaj je trenutno 'v fokusu'. Če že, si želim pisati drugače od drugih, a tudi to ni temeljni imperativ. Pisati hočem po svoje. O tem, kaj je v fokusu, odločam jaz.
Če nekoliko grobo posplošim, se ljudje najbrž delimo na dva tipa: na akterje, ki vehementno posegajo v dogodke, in na tiste, ki opazujejo. Po naravi sem opazovalka. Vendar na takšen način ne pišem zato, ker bi bila nagnjena k introspekciji ali konstantnemu lovljenju odzivov okolice. Sem preprosto radovedna, zanima me svet, ljudi imam rada, to avtomatično vodi do bolj poglobljenega opazovanja reakcij in interakcij, ki se godijo okoli mene.
Verjetno obstajajo specifični primeri, ko je vpliv družbenih omrežij res izrecno škodljiv, na primer za otroke, mladostnike, ljudi v stiski, labilne osebe. Sama vpliva teh omrežij ne doživljam tako dramatično. Tudi ob iznajdbi telefona so ljudje modrovali, kakšna epohalna prelomnica je to in kako bo to spremenilo njihovo življenje. Upam si trditi, da je moja korespondenca prek elektronske pošte po vsebini in celo po slogu enakovredna klasični pisemski. Morda napišem celo kako pismo več, ker ga ni treba nesti na pošto. Skratka: mislim, da nas internet sam po sebi ne navaja k indiferentnosti do sveta. Nasprotno, kljub poplavi takšnih in drugačnih medijev smo še vedno presenetljivo navezani na določene tradicije, tudi na takšne, ki se jih morda ne bi bilo treba oklepati. Vedno znova me preseneti, koliko ljudi vsak večer obredno sede k televizijskemu dnevniku.
Treba je ločiti med intelektualizmom kot pozo in intelektualnostjo kot načinom razmišljanja na višji ravni. Absolutno si želim pisati knjige, ki jih bo naslovnik ne samo razumel, temveč zlahka razumel. Moj zadnji roman je verjetno lažje berljiv od predzadnjega, kar ne pomeni, da je po vsebini preprostejši. Je pa treba upoštevati, da obstajajo različne vrste bralcev, vsem ne moreš vedno ustreči.
Pravzaprav je bila res določena inspiracija obisk prelaza Črnivec, kjer so bile še vidne posledice neurja. Tudi naslovni lik romana je po zunanjem videzu portret resnične osebe, vendar sem to osebo v resničnem življenju srečala v drugačnih okoliščinah, srečanje ni imelo nobene povezave s srečanjem in izginotjem, kot je opisano v romanu. Resničnost ponuja asociativna izhodišča, roman je fikcija.
Če sem to izjavo položila v usta ali v misli kateremu od likov, to ne pomeni, da sama razmišljam podobno. Navedek je del karakterizacije lika. Ni v moji navadi, da bi razlikovala sposobnost opazovanja ali refleksije na podlagi spola.
Že spet: previdnost pri izrekanju sodb je del zgodbe, ne odsev moje previdnosti ali celo strahu pred napačnimi interpretacijami. Ženska s srebrnim očesom se godi v naših krajih. Ljudje, ki tu živimo, smo po mojem opažanju vajeni, da mnenja bodisi zamolčimo ali jih izrazimo previdno, v šifrah in namigih. To ima lahko čisto simpatične, komične učinke, včasih seveda tudi manj simpatične, če zamolčevane stvari pridejo na dan z agresivno silovitostjo. Nekateri narodi so nam v tem podobni, drugi manj. Francozi in Italijani po moji izkušnji bistveno jasneje izražajo svoja stališča. A če je zadržanost pri izražanju mnenj – po domače potuhnjenost – morda slaba lastnost, je vsaj zame neusahljiv vir ponosa slovenski egalitarizem. Razlike med urbanim in ruralnim so tu drugotnega pomena, bistven je občutek, da lahko s slehernim pripadnikom svojega naroda sedem h kosilu za isto mizo. To ni samoumevno, to je velika stvar.
Upam, da se to sklada z razpoloženjem človeka, ki se znajde v popolni samoti. Če greste nekam, kjer boste dalj časa v osami, se vaši čuti intenzivirajo, vidite in občutite veliko več kot v vsakdanjih situacijah.
Proustovega sloga v slovenščini ni mogoče posnemati, tudi če bi to kdo poskušal. Sama seveda nimam tovrstnih intenc, čeprav sem Prousta nekdaj veliko brala in mi je bil zlasti v mladih letih zelo blizu. V času nastajanja svojega zadnjega romana sem tudi prevedla njegov rokopis Petinsedemdeset listov. Če smo že pri vzorih, bi prej izpostavila Gustava Flauberta. Moj oče Andrej Hieng je bil velik občudovalec tega francoskega pisatelja, častil ga je zaradi njegove izjemne skrbi za slog. Verjetno se je nekaj očetovega navdušenja preneslo name.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji