V nadaljevanju preberite:

Kleč novega romana Katarine Marinčič se začne že pri naslovu, Ženska s srebrnim očesom. Naslov po eni strani deluje mistično, po drugi pa tudi intelektualno, referencialno, saj je asociacija na Vermeerjevo Žensko z bisernim uhanom skoraj neizogibna. Zbujanje takšne reference seveda takoj zadiši po nekem ready-made intelektualizmu, mističnost postane mistifikacija – a stran za stranjo Ženske lahko odkrivamo, da so prav takšna pozicija, perspektiva, diskurz, vezani tako na neki meščanski sloj kot ne nazadnje na samo formo romana kot meščanske zvrsti, stalno pod dekonstrukcijo.